Izjava Novih socialdemokratov ob Dnevu odpora proti okupatorju – 27. aprilu

Tako Krščanski socialisti Slovenije – Krekovi socialisti v preteklosti kot, kot nasledstvena stranka Novi socialdemokrati (NS), izražamo dvom o verodostojnosti obeležja Dneva odpora proti okupatorju, ki so ga pred leti poimenovali tudi kot 27. april – dan OF. O tem smo že nekajkrat v zadnjih 4 letih spregovorili na okroglih mizah in javnih tribunah in posebnih izjavah za javnost.

Polemike o 27. aprilu segajo pravzaprav že v začetke povojnega obdobja. Pravzaprav 27. dolgo časa tudi v prejšnjem režimu sploh nismo obeleževali. To je posebna zgodba, ki pa jo širša javnost v glavnem ne pozna in tudi ne mnogi novinarji.  Po tranziciji je prišlo na dan, da to ni bil datum ustanovitve OF, ampak tako imenovane Protiimerialistične fronta (PIF), v katero pa udeleženci sestankov v Vidmarjevi vili pod Rožnikom (kjer se je sestajalo Društvo prijateljev Sovjetske zveze) takrat sploh niso umeščali nemškega okupatorja!  

K skepsi ali sploh praznujem pravi datum odpora, nas tudi brez podrobnejših analiz navede že podatek, da takratna komunistična partija ni sodelovala v Beograjskih demonstracijah ob napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941; da je pravzaprav pozdravila padec Kraljevine Jugoslavije; kot zaveznika tako imenovanega  največjega  imperialista – Anglije. Pa tudi kako na primer razložiti to, da so komunisti po okupaciji skupaj z Nemci proslavljali 1. maj, torej nekaj dni po tako imenovanem dogovoru o odporu. Kako pojasniti, da vse do 22. junija pravzaprav ni bilo dokumentiranih nobenih spopadov z okupatorjem, če izvzamemo boja TIGR-ovih borcev z Italijani na  Mali gori pri Ribnici, 13. maja 1941. (Tudi prvo partizansko četo so 1. julija 41 pravzaprav ustanovili tigrovci, ki niso bili člani OF. Zato se o tem obeležju ne govori.) Na to je, bolj kot marsikdo, odgovoril eden od ustanoviteljev kasnejše OF, krščanski socialist Edvard Kocbek, ki je zapisal:

»Že prve mesece smo bili (krščanski socialisti) med prvimi pobudniki spoznanja, da odrešilna parola ni v čakanju, ampak v akciji. … Komunisti so mirovali. Še v pogovorih so se obotavljali, trpeli pod težko travmo. …Tesnoba komunistov pa se je sprostila 22. junija 1941, ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo.«  Položaj v svetu se je mahoma spremenil . Naša skupina je sprejela izjavo slovenske komunistične partije, da je tudi ona pripravljena na odpor in vstajo. Proti-imperialistična fronta, ki so jo komunisti organizirali po nemško-sovjetskem paktu in je zato životarila, se je sedaj brez posebnega akta spremenila v Osvobodilno fronto slovenskega naroda

Vir: Andrej Inkret, In stoletje bo zardelo. stran 130

Na strani 132 pa Inkret nadaljuje z navajanjem Kocbeka:

 »Prvič:  zgodovina NOB ne pozna nobene oficialne ustanovitve OF. … Ta datum je nastal manipulativno. Kidrič je potreboval ta datum in zato so pač nek debaterski sestanek pri Vidmarju proglasili za zgodovinski datum. …. Drugič, pa me na tistem debaterskem sestanek  zato ni bilo, ker so mi bili  komunisti tisti  čas Hitlerjeva pakta  s Stalinom upravičeno sumljivi , zato sem pogovor z njimi odklanjal vse Hitlerjevega napada na ZSSZ, prava OF se je z njimi začela oblikovati šele po tem datumu, poletje 1941 je izoblikovalo OF, posebno, ko se je začela širiti novica, da v  njej sodelujejo krščanski socialisti«

Smo zelo dobri poznavalci dediščine Edvarda Kocbeka.  Kocbek je bil izrazito večplastna oseba. Vsi občudujejo Kocbeka kot občutljivega literata, največ kritik  pa je na račun njega kot politika, posebno zaradi podpisa tako imenovane Dolomitske izjave. Pravzaprav pa mu nihče ne oporeka iskrenosti in tega, da je izjem avtentičen pričevalec takratnega dogajanja. 

Zanimivo, da v njegovih dnevniških zapisih (ki jih je izredno skrbno beležil) o 27. aprilu ni ne duha ne sluha. Pač pa kasneje v času evforičnega praznovanj po vojni, ko govori  o 27. aprilu kot Kidričevem konstruktu  in kritično o oklevanju in pasivnosti komunistov. Oklevanju vse do 22. junija – napada Nemčije na Sovjetsko zvezo, konca znanega pakta  RibbentropMolotov (oz. poteptanega dogovora med Hitlerjem in Stalinom).

Opažamo pa, da ob vseh naštetih dilemah okoli dneva odpora, ki jih je pred leti zelo dobro obelodanil v daljšem dokumentarnem filmu sodelavec RTV SLO Lado Ambrožič,  zopet udarja na dan »resnica« iz partijskih časov. Napis o OF še ni umaknjen izpred Vidmarjeve vile. Na nekaterih proslavah se več ne govori o protiimperialistični fronti ali celo rohni: Ne bomo dopustili potvarjanja zgodovine.

Na tem mestu bi se zopet podobno kot pri »kdo razdvaja« vprašali: Kdo potvarja. Morda Edvard Kocbek? Opažamo pa tudi ponovno prisoten strah; tako pri določenih zgodovinarjih kot pri novinarjih, ko si ne upajo na glas spregovorili o dilemah glede verodostojnosti naših skupnih obeležij. Zgodovina je odprta knjiga in ne zacementirana dogma, ki se je ne bi smelo na novo proučevati; posebno po obdobju enopartijskega monopola nad resnico in po odpiranju arhivov ter novih zgodovinskih spoznanj.

Z izražanjem dvoma o datumu odpora proti okupatorju, po mnenju nekaterih, zgolj prispevamo k ideološkim delitvam, razdoru med narodom, ki bi moralo biti enotnejše pri premagovanju težav za lepši jutri.

Kdo pravzaprav ustvarja razdor? Ti, ki hočejo  dileme o spornih  obeležjih prikriti in so že desetletja gluhi za zgodovinska dejstva. (Ta, ki so prišla na dan po prehodu iz enopartijskega enoumja. Totalitarni sistem, si je namreč podredil tudi zgodovinsko stroko.)  Ali ti, ki želimo naliti čistega vina in pričakujemo, da bi vsaj naši skupni državni prazniki imeli neko stvarno osnovo?! Če se bo to permanentno ponavljanje zgodovine zmagovalcev nadaljevalo, se bodo polemike le odlagale in odlagale in nikoli presegle.

K preseganju dileme – kaj se je sploh dogodilo 27. aprila (ali bolje rečeno: kaj se  ni zgodilo)  – bo (upajmo / če ne bo medijsko prezrto) pripeval tudi bližnji (strokovno pluralni) posvet zgodovinarjev  v Državnem svetu in sicer 10. Maja. O tem dogodku vas bomo  še posebej obvestili. Vsi se moramo izobraževati, in tudi če ne boste o posvetu poročali, je koristno za osebno izobraževanje. Vednosti in novih spoznanj se ne smemo braniti.

Spoštovane novinarke,  novinarji!

Nikakor nas v času demokracije ne sme obvladovati strah, ampak kot je zapisal Kocbek : “Naj strah preseže naš pogum”. Bodimo odprti, raziskujmo, iščemo odgovore navkljub zasidranim doktrinam, ki žele ostati nedotaknjene. Človek se vprašal zakaj take čustvene in medijske blokade ob teh polemikah. Morda bolj kot to, da se za mnoge (na psihološki ravni)  podirajo miti, bolj to, da bi ob javnem razkritju kaj se 27. aprila v bistvu ni zgodilo,  padel madež na tako imenovane dediče slavne zgodovine.  Torej preteklost zopet za potrebe sedanjosti.

Da, se razumemo. Ne smatramo, da je bil odpor proti okupatorju zabloda. Nasprotno! Pomeni eno najbolj častnih dejanj v naši zgodovini. Ni pa prav, da se zaradi političnih ciljev  še danes  manipulirala s tem z datumom in žalostno,  da še danes  ne upamo v javnem prostoru spregovoriti in v parlamentu »zabeležiti« to, kar je v zgodovinski stroki pravzaprav  o 27. aprilu že dalj časa znano in dorečeno – kar je na kratko, a koncizno izrazil citirani Edvard Kocbek.

V teh dneh smo pripravljeni sodelovati v oddajah na to temo. Dvomim pa, da se bo po zadnjih letih relativnega zatišja (beri odsotnosti javnih polemik)  zopet odprl  prostor za kritično besede o naših obeležjih. Pa res zato, kot nam govori aktualna politika – da ne bi bilo delitev, razdvajanj naroda?

Kaj pa je bilo drugega, kot kolaboracija? Ker je leta 1939 obstajal pakt Hitler-Stalin in ker je bila Velika Britanja leta 1941 edina neokupirana dežela v Evropi, je bilo edino logično, da so komunisti tako pridno sodelovali z nacisti. V bistvu je OF nastala šele 15. junija tistega leta, ko so na prvem plenumu OF objavili sedem gesel/točk:
• Pravica slovenskega naroda do samoodločbe;
• Osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda;
• Sloga in enotnost zasužnjenih narodov Jugoslavije;
• Glavna opora slovenskega naroda v osvobodilni borbi je Sovjetska zveza;
• Osvoboditev slovenskega naroda na ruševinah imperializma;
• Boj proti izdajalski »lastni« kapitalistični gospodi;
• Bratstvo in mir med narodi.

Seveda o kakem oboroženem uporu proti okupatorju ni bilo govora vsaj do jeseni 1941, ko so bili zabeleženi prvi konkretni spopadi z okupatorjem. 22. julija je bil kao prvi spopad z okupatorjem v Ljubljanski provinci, vendar ni jasno, ali je bil to res pravi spopad z okupatorjem, ali pa je ljubosumen mladenič obstrelil italijanskega orožnika, ker mu je speljal punco.

Predsednik politične stranke Novi socialdemokrati  (  https://nsd.si/ )

Andrej MAGAJNA * – 041 691 619

Glavni tajnik politične stranke Novi socialdemokrati  (  https://nsd.si/ )

Žiga Šorli – 041 428 645

* Podpisani pod izjavo stranke Novih socialdemokratov tudi izjavljam osebno, da se (tudi) letošnjega obeležja praznika v Kranju (kot vabljeni delegat prve večstrankarske skupščine v mandatu 1990-1992, v katerem smo – s političnim kupčkanjem – sprejeli tudi Zakon o praznikih in dela prostih dnevih)  ne bom udeležil. Pa ne mislim, da me bo tam kdo posebej pogrešal. Ne bom se udeleževal vse dokler ne bomo zopet odprto in demokratično razpravljali o tem spornem datumu in končno nehali zavajati državljane. Torej ne zaradi razdalje od Ljubljane do Kranja, ampak zaradi razdalje do resnice.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja