KRŠČANSKI SOCIALISTI SLOVENIJE –
KREKOVI SOCIALISTI
IDEJNA IZHODIŠČA IN VREDNOTE
Nazorsko, filozofsko izhodišče
Krščanski socialisti Slovenije – Krekovi socialisti se umeščamo v krščansko socialni politični pol, svetovno nazorsko se navezujemo na krščanskem izročilu, razsvetljenstvo in obči humanizem v najširšem pomenu besede. Izmed filozofskih doktrin nam je blizu personalizem, razumevanje človeka kot osebe.
Osebna bit je bistveno določilo človeka, podeljuje mu dostojanstvo, ga odlikuje s svobodo vesti in mu nalaga etično odgovornost. Zato noben človek nikoli ne sme biti izrabljen kot sredstvo za doseganje interesov drugih posameznikov ali skupin. Oseba je del občestva, zato je tudi družbeno politično bitje. Njegova socialno politična dejavnost pa ni cilj sama sebi, temveč naj človeku omogoči, da se uresniči kot celovita osebnost. V tem duhu se zavzamemo za dosledno uveljavljanje človekovih pravic, svoboščin in dolžnosti za slehernega človeka, ne glede na njegov socialni položaj in naravne sposobnosti. Svoboda enega ne more pomeniti manj svobode in možnosti za drugega. V središče našega kulturnega, socialnega in gospodarskega delovanja postavljamo torej človeka kot osebo v njeni individualni in družbeni razsežnosti.
Zavzemamo se za tako družbo, v kateri bo lahko vsak človek predvsem subjekt razvoja, ne le njegov objekt, bo soustvarjalec in ne zgolj proizvodni faktor. Človek je cilj in temeljni dejavnik razvoja. Bogastvo je sicer pomembna razvojna prvina, toda ne daje nič novega, če ga človek ne oplemeniti z delom. Bogastvo ni in ne more biti cilj samo po sebi. Biti mora podrejeno človeku, prav tako tudi gospodarski razvoj. Ta mora spodbuditi vsestransko ustvarjalnost ljudi in preprečiti osebnostni razkroj posameznikov, kot tudi socialni razkroj družbenih skupin. Soustvarjati želimo tako družbo, v kateri bo vsakdo imel možnost razviti se v ustvarjalno osebnost in v kateri bo vsakomur zagotovljena vsaj osnovna socialna varnost; družbo, v kateri osnova za družbeno uveljavitev posameznika ne bo le njegovo gmotno bogastvo, pač pa tudi in predvsem njegovo delo. Zato smatramo pravico do dela in z njo povezano pravico do znanja, za podlago njegove eksistence.
Naša etika se navezuje na nauk Nove zaveze
Jezusova zapoved ljubezni je centralni pojem presojanja in ravnanja. Na družbeni ravno se ta odraža v solidarnosti do soljudi in sočutju. Bistvo solidarnosti med ljudmi je to, da tisti, ki ima več znanja, gmotnih dobrin, družbenega vpliva ponudi roko tem, ki se sami ne morejo vključiti v življenje in kot pomoč skupinam odrinjenim na obrobje. Svoje teološke osnove ima v bratstvu božjih otrok. Predstavlja nasprotje darvinističnemu liberalizmu, kjer močni obstanejo, šibki pa so obsojeni na propad, izkoriščanje ali odvisnost.
Sočutje ni le osebna drža posameznika ampak ima globoke metafizične in religiozne korenine – predstavlja enotnost vsega in božjo navzočnost v vsem. Čeprav ljubezen, solidarnost in sočutje razumemo prvenstveno kot moralne kategorije, zaveza resnici in racionalnim odločitvam in pa področje intelekta morata imeti isti cilj. Brez spoštovanja resnice in sprejemanja razumnih presoj ljubezen zahaja v sentimentalizem; brez racionalne presoje možnega pa ostanemo na ravni idealiziranega oz. utopičnega socializma. Tudi blaginja je uresničljiva le na osnovi realnih in učinkovitih gospodarskih sistemov sicer je tudi pravična družba obsojena na stanje enakosti v revščini.
Z ozirom na navedena filozofska, svetovno nazorska in etična izhodišča se lahko pri zasledovanju ciljev le-ti lahko udejanjajo le na osnovi omejitve /klavzule: namen ne posvečuje sredstvo. V tem je naš razkorak do mnogih socialnih, socialistični oz., komunističnih doktrin in praks, ki so, zavarovane v svoj fundamentalistični prav vgradile nasilje in laž kot legitimni sredstvi svojega boja. Uporaba metod je ključna ločnica. Bolj tolerantni pa smo do pozitivnih ezoteričnih, alternativnih ali socialno utopičnih idej, ki jih sicer moramo presojati s kritično distanco, a so vseeno lahko polje kreativnih idej.
Ena od bolj teoretsko zanimivih in adekvatnih marksističnih teorij se nanaša na sociološki, antropološki pojav alienacije. Žal pa so (post) marksistični teoretiki in politični snovalci »neodtujenih družbenih odnosov« spregledali nevarnost odsotnosti demokratičnih postopkov in nadzornih institutov. Demokratični deficit t. im. socialističnih držav ( vključno z Jugoslavijo in Slovenijo) je pripeljal do tega, da je do največje odtujitve večinskih podrejenih družbenih razredov od odločanja o svojih interesov prišlo ravno na relaciji proletariata in njegovega predstavnika, vodilne partije. K temu je veliko prispevala Lenin-Stalinova doktrina o eni in edini delavski partiji, ki naj bi zastopala njegove interese.
Politična in sociološka izhodišča in umestitev V sedanji politični prostor
Izhodišča
V širšem družbeno političnem okviru se naslanjamo na evropsko demokratično tradicijo in tiste socialdemokratske / socialistične stranke, ki so se ogradile od revolucionarne poti boljševizma – začenši z »revizionistoma« Eduard Berstein in Benedetto Croce – in se odločile za reformistično ter parlamentarno demokratično pot uveljavljanja svojih programov.
Že ožji okvir predstavljajo spoznanja in praksa socialno usmerjenih kristjanov po svetu, združenih v gibanjih in strankah, katere krovno mednarodno organizacijo predstavlja Mednarodna zveza vernih socialistov (The International League of Religious Socialists)
Navezujemo se ter na druge (ne-revolucionarne oz. nenasilne) socialne in socialistične doktrine in socialno humanistična snovanja od teologije osvoboditve do gibanja fokularov, …
Bolj neposredno pa se Krščanski socialisti Slovenije, kot Krekovi socialisti (kar izhaja iz našega dopolnjenega imena) navezujemo na izročilo krščanskega socialnega gibanja, ki ga je na Slovenskem začel dr. Janez Evangelist Krek; na njegovo teoretsko in praktično zapuščino.
J. E. Krek ni le teoretsko gradil sintezo med socialističnimi idejami, krščansko etiko in cerkvenim socialnim naukom, ampak je ideje tudi udejanjal skozi praktične socialne projekte.
Njegova aktualnost pa se ne kaže le v tem, da se zopet afirmirajo ideje o »etičnem bančništvu, ljudskih hranilnicah in zadružništvu, ampak tudi v, že takratni obsodbi služenja s finančnimi transakcijami. Edini merilo naj bi bila dodana vrednost , ustvarjanje realnega produkta, ne pa zaslužkarstvo s finančnimi spekulacijami, obrestmi merami ali davčnimi oazami – če bi to prevedli v današnji čas.
V posebnih poglavjih obravnavamo Krekovo izročilo. Idejno in strokovno je pri nas krščansko socialno misel razvijal predvsem pa dr. Andrej Gosar. Njegovo obsežno delo tudi zahteva posebno predstavitev.
Krekov socialni nauk
Ob začetku teološkem študija na Dunaju (l. 1888) se je J.E. Krek seznanil z mladim krščanskosocialnim gibanjem. Navdihovale so ga dela in delovanje nemškega škofa Wilhelma von Ketteler-a in enciklike papeža Leona III..
Imenovani škof je bil znan pod imenom kot »oče krščanske socialne misli«. Veliko je delal in veliko je pisal za pravice delavskega stanu (npr., odpravo mezdnega dela otrok) . Njegove knjige so izšle v letih 1864, 1869, 1873. Torej v času, ko o brezverski socialistični organizaciji ni bilo ne sledu. Marx, Engels, Lassalle in drugi so tudi pričenjali s svojimi spisi približno v istem času, toda preden so njihove ideje prešle iz knjig v življenje je minilo desetletje.
Papež Leon XIII. je znan pod imenom socialni papež. Javno je izjavil ,da je bil Ketteler njegov veliki predhodnik. Že samo s to besedo je povedal, da se on in z njim katoliška cerkev strinjata s Kettelerjem in njegovimi zahtevami po socialnih reformah. Toda Leon XIII. ni ostal samo pri teh besedah. Znano je, da je izdal obširno okrožnico o socialnih problemih in je podal mogočen program za rešitev mnogih vprašanj, ki so mučila in še mučijo delavski stan. To delo – papeža Leona XIII. je znano pod naslovom “Rerum novarum”.
Papež Leon III. je torej leta 1891 izdal prvo socialno okrožnico (O novih stvareh – Rerum novarum) kot odgovor na tako imenovano delavsko vprašanje, ki se je rodilo v začetkih industrializacije evropskih dežel ter migracijskih tokov. Očita pa se mu, da je z njo le nekoliko zamujal. Vendar ne gre prezreti, da je nemški škof Wilhelm von Ketteler že sredi 19. stoletja obravnaval to vprašanje v duhu evangeljskega nauka, da je ob koncu istega stoletja pri nas Janez E. Krek organiziral skrb za slovenskega kmeta in delavca.
Če so prve papeške okrožnice poudarjale zlasti pravičnost – v smislu »dati vsakemu, kar mu pripada«, kar je temelj družbenega življenja, in so ta nauk dopolnjevale v smislu solidarnosti, vzajemnosti in sodelovanja med narodi, pa se v sodobnem času poudarja ontološko bistvo človeka, kot razumnega bitja, ki izhaja iz realnih postavk; ustvarjenega za svobodno in poklicanega k občestvu z bližnjim – kot aktivnega državljana.
Glede na predhodna idejno vrednostna izhodišča se prestavljamo kot nekomunistična in nemarksistična levica.
Umestitev KSS v sedanji politični prostor
Glede na svoje programske poudarke KSS nagovarja po eni strani:
- Socialno občutljive kristjane, ki prakticirajo aktivno državljanstvo. Za razliko od podobnih političnih grupacij, ki se sklicujejo na krščansko etiko je naš program specifičen po drugačnem pomenu solidarnosti. Ta presega zgolj sočutje v obliki karitativne dejavnosti. Poudarjamo pomen programov vključevanja posameznikov in obrobnih skupin v družbeno življenje (o tem v poglavju o socialni politiki KSS). Dobrodelnost je le (žal še vedno in bo do določene mere vedno) dopolnitev socialne politike in ne njeno bistvo.
- Po drugi strani pa nagovarjamo tudi socialno usmerjene posameznike in skupine, ki eksplicitno ne izpostavljajo krščansko izročilo ali religiozno umerjenost. So pa ti sočasno kritični do prejšnjega režima in tudi ne volijo njegovih sedanjih naslednikov, političnih dedičev tranzicijske levice. Sedanje levosredinske stranke so za njih premalo načelne oz. kredibilne.
Če povzamemo obe dimenziji ponujamo alternativo tako za podobne na krščanski etiki osnovane programe, kot alternativa politiki sedanje tranzicijske levice. Sedanje naslednice tranzicijske levice izhajajo iz pragmatične struje komunistične partije, ki je prevladala leta 1986. Že res, da ta danes ustvarja videz preloma s starim in se pragmatično prilagaja novim časom (vključno s prehodom v privatni sektor – t.i. tovarišijski kapitalisti), pa žal tudi ob novih in novih poimenovanjih strank ohranja določene stare metode »edino zveličavne partije«. Govorimo o kontinuiteti monopola nad oblastjo in resnice. Zato, podobno kot včasih partija, teži po monopolizaciji vseh centrov moči, vključno s podsistemi, zato tudi taka prizadevanja za totalno podrejanje medijev, ki oblikujejo javno mnenje.
Zgodovina politične organiziranosti krščanskih socialcev/socialistov in protagonistov
Krek je nekaj idej za gibanje prinesel z Dunaja, kjer je bilo tedaj že zelo močna krščansko-socialna organizacija Kurta Lüggerja.
Leta 1894 je Krek skupaj s sopotniki ustanovil Slovensko katoliško delavsko društvo. Bila je to stanovska organizacija znotraj Katoliške narodne stranke (KNS). Vzporedno z njim je ustanovil tudi krščanskosocialni list Glasnik in v njem objavljal svoje prispevke o socialnem stanju in načinih za njegovo izboljšanje. Z ustanovitvijo novega lista pri svojem časnikarstvu torej ni bil več popolnoma odvisen od osrednjega časnika Slovenec, kjer je objavljal svoje prve članke. Deset let po ustanovitvi Glasnika je Krek ustanovil še časnik Naša moč. To je bilo ob stavkah delavstva 1904. leta v ljubljanski Tobačni tovarni in na Jesenicah, ki so se dogajale mimo socialne demokracije in pod vodstvom krščansko socialne delavske organizacije.
Odtlej šele obstaja kontinuiteta posebne delavske strokovne (sindikalne) organizacije v stranki in tudi kontinuiteta Krekove aktivnosti v zvezi z njo, Krek pa je po drugi strani že od začetka svoje dejavnosti v KNS vedel, da posebna organiziranost delavstva v stranki ni preveč zaželena, če ne že kar nezaželena.
Pa tudi Krek cepitve ali podvajanja ni želel, ker je upal na reformiranje celote, četudi na nižji idejnopolitični ravni. Najbrž si je to želel tudi zato, ker je bila KNS že kar na začetkih daleč najmočnejša stranka med Slovenci in bi cepitev oz. podvajanje mogli ogroziti njeno dominacijo. Tega strahu nemško-avstrijski »katoliki« niso imeli, saj so bili že tako ves čas v manjšini. Le na Dunaju jih je laik [odvetnik] dr. Karl Lüger ravno v času Krekovih premišljevanj vodil k sijajnim zmagam. Na državnozborskih volitvah 1891 in 1897 sta namreč tam ločeno nastopili dve stranki: Katoliška ljudska stranka in Krščansko socialna stranka.
Na tako dobro postavljeno teoretično podlago je začel Krek nato zidati praktično delo, sprva z že omenjeno ustanovitvijo Slovenskega katoliškega delavskega društva. Temu so kasneje sledila še druga po mnogih krajih na Slovenskem. Krek je sklenil, da jih bo med seboj kar se da močno povezal, zato je vsa društva povezal v Slovensko krščanskosocialno zvezo. Za tedanje razmere na Slovenskem to nikakor ni bila majhna organizacija. Tik pred izbruhom prve svetovne vojne je bila omenjena zveza krovna organizacija, ki je med seboj povezovala več kot štiristo šestdeset društev, le-ta pa so štela okoli štirideset tisoč članov. Krek je leta 1909 zaradi svojih organizacijskih uspehov stopil še korak naprej in je ustanovil Jugoslovansko strokovno zvezo, se pravi sindikalno delavsko organizacijo. Tako je Slovenska ljudska stranka imela močno t. i. levo krilo v svoji politični organizaciji in s tem seveda veliko število delavskih glasov.
Če že ni bilo organizacij pa so zbirališče somišljenikov predstavljali časopisi oz. revije. Posebej je potrebno omeniti Franca Jezo, ki je pripadal predvojnemu akademskemu društvu ZARJA (okoli katerega so se zbirali različni krščanski socialisti/socialci) Pred njimi pa so pomembni tudi napredni domoljubni duhovniki iz Krasa, posebno trojka (posebno prvo imenovani): Vigilij Šček, Albin Kjuder, Viktor Kos in drugi. Nekateri so jih imenovali »krščanski socialisti«, drugi »krščanski socialci«. Posebno mesto med njimi pa zaseda dr. Andrej Gosar.
Leta 1920 je izvoljen na listi SLS v ustavodajno skupščino Jugoslavije. Med leti 1927 in 1928 opravlja funkcijo ministra za socialo v Beogradu. Po začetku druge svetovne vojne se ni hotel vključiti v OF, ampak je osnoval svojo skupino odpora proti okupatorju brez OF, belogardizma in domobranstva. Zato mu je bilo po koncu vojne onemogočeno javno delovanje, prav tako izdaja knjig in ostalo publiciranje. Celo skrivati je mogel svoja po vojni napisana dela pred hišnimi preiskavami.
Dr. Andrej Gosar je že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja izdal številne knjige in publikacije ter nadgradil Krekov nauk v smeri opredelitve zadružništva in delavskih hranilnic, danes bi temu rekli etične banke. Zadružništvo ni opredelil kot nasprotje realnih gospodarskih družb, ampak jih postavlja nad to stopnjo kot skupen organ njihovih članov oziroma njihovih gospodarskih podjetij, tako v proizvodnji, kot tudi pri storitvah.
Med znane krščanske socialce/socialiste in antifašiste bi morali šteti tudi Stanka Vuka, sopotnika gibanja TIGR, Alojz Lešnik, predvojni župan občine sv. Krištof pri Laškem pa naj bi bil edini župan, krščanski socialist, pred vojno.
Pojem krščanskega socializma je pred drugo svetovno vojno povezan tudi z imenom pesnika in politika Edvarda Kocbeka. V njegovem času (njegov sopotnik) pa se pojavlja tudi dr. Aleš Stanovnik in dr. Tomaž Furlan so pred vojno izdajali ciklostirani časopis Slovenska politika. V Kocbekovem času je izhajala tudi revija »Križ« kjer so poleg omenjenih treh objavljali še France Terseglav, Tone Krošl, …
Kocbek ni bil zagovornik strankarskega organiziranja, vendar sta ga kolega dr. Aleš Stanovnik in dr. Tomaž Furlan le nagovorila, da so tik pred začetkom vojne, leta 1939 le snovali njen iniciativni odbor stranke. Vojna pa je te načrte prekinila. Kocbek tudi med vojno ni nadaljeval s to iniciativo, obratno tudi svoje kolege je prepričeval, da bi lastna organizacija razdvajala NOB. Z podpisom Dolomitske izjave se je njej tudi formalno odpovedal, čeprav za to odločitev v pogojih vojne ni hotel ali mogel dobiti soglasja.
Tudi po vojni Kocbek ni načrtoval ustanovitve stranke krščanskih socialistov. Verjel in upal je v model neposredne demokracije oz. ljudskih odborov in v to prepričeval tudi druge. Podobno kot sta, kljub Kocbekovi izkušnji, podobno kasneje dr. Vekoslav Grmič in Peter Kovačič – Peršin predlagala angažma kristjanov v okviru Socialistične zveze delovnega ljudstva in nasprotovala strankarstvu. Kocbek je verjetno mislil, da bodo na ljudskih odborih volivci demokratično predlagali svoje predstavnike in jih lahko tudi volili. Partija pa bo le idejna sila, ki bo predlagala smeri razvoja. Kasneje je spoznal kadrovsko hegemonistično vlogo KP. Uvidel, da na volilnih listah ni in ne bo nikoli krščanskih socialistov, ne glede na njihov angažma v preteklosti ali trenutnem času. Partija je z instrumentom ožjih izborov kandidatov preprečila kakšno koli izbiro ali politično alternativo. Spoznal tudi, da so lahko uspeli le tisti (bivši) krščanski socialisti, ki so se kasneje vključili v partijo oz. se ji povsem podredili.
Zaradi strahu, da bi se okoli njega le začeli zbirati snovalci avtonomnega političnega gibanja, je postal najbolj nadzorovana oseba. Kakršnikoli poizkus lastnega organiziranja krščanskih socialistov bi bil zatrt. To je po vojni dobro vedel tudi dr. Andrej Gosar. V prejšnjem sistemu se je krog krščanskega socialnega gibanja prvenstveno ohranjal in širil okrog slovenskih izobražencev, zbranih okrog revije »2000«.
Iz nje so se ob politični pomladi konec osemdesetih let 20. stoletja izdvojili Peterletovi krščanski demokrati. Peter Kovačič – Peršin pa je odklanjal strankarsko organiziranost socialno/socialističnega krila, saj je menil, da so stranke anahronizem in se je primerneje aktivneje udejstvovati v takratni Socialistični zvezi delovnega ljudstva (SZDL). Vendar, ko se je (po zamudi prvega vala novih strank) le osnoval iniciativni odbor Slovenskih krščanskih socialistov se je vanj aktivno vključil tudi s tem, da je predlagal brata dr. Matijo Kovačiča za predsednika nove stranke. Oba imenovana sta bila leta 1994 tudi glavna protagonista za njeno razpustitev. Ker se le-ta ni (do)registrirala po novem zakonu in je bila avtomatično ukinjena.
Po letu 1995 posamezniki iz jedra stranke, angažirali v družbenem socialnem gibanju. Sodelovali so z različnimi političnimi organizacijami in civilnimi združenji. Leta 2007 gibanje zopet preraste v organizirano politično akcijo z registracijo stranke: Krščanski socialisti Slovenije. Na volitvah leta 2008 bil njen predsednik izvoljen za poslanca Državnega zbora, kot zunanjo kandidat na listi SD.
Leta 2012 Žiga Šorli na posvetu v Državnem svetu RS predlaga ustanovitev Foruma za novo levico, ki je pospešil civilnodružbeno in znanstveno-strokovno aktivnost delovanja krščanskih socialistov z organizacijo številnih okroglih miz, ki so zastavljala aktualna družbena vprašanja in terjala odgovore. Kljub medijskim blokadam in z mediji povezanimi politično – klientelističnimi lobiji je ta forum uspel z vsaj nekim blagim prebojem v številna aktualna kritična področja in še vedno so vsa ta vprašanja odprta.