Stranka Novi socialdemokracija (NS) je nastala s preimenovanjem stranke Krščanski socialisti Slovenije – Krekovi socialisti pod vodstvom Andreja Magajne. Imenovani je bil član ožjega predsedstva koalicije DEMOS; pred tem pa soustanovitelj Socialdemokratke zveze Slovenije (današnje SDS), katere iniciativni odbor so decembra 1988 javno razglasili: France Tomšič, že imenovani Andrej Magajna in Gorazd Drevenšek.
Ob preobrazbi in preimenovanju (leta 2003) v SDS je ta ubrala nekoliko drugo smer. Ne glede na to, da se del članstva s tem ni soglašal, je pod novim imenom in vodstvom iz stranke, ki je leta 1992 komaj prestopila parlamentarni prag, prerasla v največjo politično stranko v Sloveniji.
Ne skrivamo ambicije da želimo obnoviti »Tomšičevo« SDZS/SDSS.
Že v obdobju slovenske politične pomladi je zrasla ideja o nujnosti organiziranja moderne evropske socialne demokracije na slovenskih tleh. O politični organizaciji, ki ni vezana na partijske strukture prejšnjega režima. A podobno kot v večini vzhodno evropskih držav, kjer so želeli podobno projekt ne-komunistične socialdemokracije, večinoma ni bila uspešna. Pri nas tranzicijska levica ohranila vpliv na dominantne medije in ji ni nudila prostor za promocijo, desnica pa ji, kljub ne-marksistični naravnanosti, socialno, levo sredinski opciji tudi ni bila pripravljena delati reklame.
Ne skrivamo tudi ambicije, da se postavimo kot alternativa tranzicijske levici – tako SD-ju kot Levici.
Razlike do »prenoviteljev«, tako zgodovinske kot aktualne, navajamo vsaj v osnovi že tudi v uvodnih poglavjih PROGRAMA. V tej PREDSTAVITVI le na kratko: Če se v SD proglašajo za ponosne naslednike Zveze komunistov, smo v NS – Novi socialdemokraciji ponosni na izjemno bogato predvojno socialno gibanje: od Prepeluhovih in Kristanovih socialdemokratov, … do krščansko socialnega gibanja; od Janeza Evangelista Kreka, Ivana Cankarja, Virgilija Ščeka,… do Andreja Gosarja in Franca Jeze, pa tudi tako imenovanih krščanski socialistov: Edvarda Kocbeka, Aleša Stanovnika, Tomaža Furlana, Stanka Vuka in mnogih drugih.
Iskali smo skupno in kratko oznako za vsa ta gibanja, ki so nastala v različnih obdobjih in bila v nekaterih ozirih tudi različna, a imela vseeno povezovalno idejno noto, ki je tako razlikovalna do post-marksističnih doktrin, liberalne demokracije in klasične desnice. Odločili smo se za »socialdemokracijo«, kot zelo splošen in sumaren označevalec, ter predpono, ki pomeni obenem odprtost za nove sinteze.
Razlike do SD pa so tudi pri presoji vloge socialdemokracije v sodobnem času, v različnih iskanjih »tretje poti« in čisto do aktualnih družbeno političnih tem in ne nazadnje, v naši oceni integritete in možnega zaupanja v nosilce programov, potomcev pragmatičnega krila partije, ki je zmagalo v frakcijskih bojih leta 1986. Posamezna zbližanja med SDSZS/SDSS in tako imenovanimi prenovitelji so se pred temi desetletji odvijala, a neuspešno. Morda bi bila bolj uspešna, če bi v omenjenih frakcijskih bojih zveze komunistov pred padcem Berlinskega zidu prevladala liberalna struja okoli Milana Balažica, Boruta Pahorja, Miloša Čiriča in drugih, ki je že takrat zagovarjala politični pluralizem in uvedbo tržne ekonomije. S tem, ko se je SD za predsedniškimi mandati Boruta Pahorja in Igorja Lukšiča, še posebno pa v zadnjem času, še bolj pomaknila proti levici, se je še bolj odprl prostor na levosredinskem prostoru, zavedamo pa se, da ga bo izredno težko zasesti ob kadrovskih in logističnih možnosti novih protagonistov in omenjenih medijskih blokadah.