PROGRAMSKA DEKLARACIJA

NOVE SOCIALADEMOKRACIJE

S E Z N A M   P O G L A V I J

1

IDEJNA IZHODIŠČA, VREDNOTE IN IDENTITETA

Zakaj sploh govoriti idejnih izhodiščih  in vrednotah?

Svetovnonazorska izhodišča

Odnos NS do tega področja

Kako se je socialdemokratska politična doktrina razvijala skozi zgodovino

Strankarski razvoj socialdemokracije

Odnos NS  do  zgodovinskega razvoja social demokracije

NOVA IZHODIŠČA NOVE SOCIALDEMOKRACIJE

Nemarksistična socialna doktrina

»Nova« politična identiteta

V okviru naše stranke deluje tudi Forum za novo levico

PROGRAMSKA POGLAVJA

2

ODPRAVA ANOMALIJ, KOT PREDPOGOJ USPEŠNE SLO

3

VKLJUČEVALNA SOCIALNA POLITIKA

4

ŠOLSTVO, POKLICNA KARIERA IN

ENAKOST MOŽNOSTI

5

TRŽNO GOSPODARSTVO IN POLITIKA ZAPOSLOVANJA

Politika zaposlovanja in varna fleksibilnost

Trajnejše zaposlitve in občasni najemi delovne sile.

6

OKOLJE

7

PRENOVA ZDRAVSTVENEGA SISTEMA

8

JAVNA UPRAVA

9

NACIONALNOVARNOSTNI SISTEM

Politika do migrantov

10

ZUNANJA POLITIKA

11

VERA IN DRUŽINA

12

KULTURA IN ODNOS DO ZGODOVINE

Kulturna idenditeta

ODNOS DO ZGODOVINE

1

IDEJNA IZHODIŠČA, VREDNOTE IN IDENTITETA

Zakaj sploh govoriti idejnih izhodiščih  in vrednotah?

Mnoge stranke, celo tiste, ki imajo zgodovinsko tradicijo, razglašajo, da nimajo ideoloških ozadij oz. podlag in le-te pogosto tolmačijo kot ideologijo. Prisegajo na usmerjenost v prihodnost in bližnje pragmatične cilje. Samo zaradi tega jim sicer ne smemo očitati, da nimajo vrednot, a vseeno pogosto predstavljajo le nabor splošno sprejetih ciljev ali sledenje trenutnim popularnim trendom.

Le kdo ni za demokracijo, vladavino prava, človekove pravice, avtonomijo civilne družbe…, pa trajnostni razvoj, skrb za okolje, skladen regionalni razvoj, zagotavljanje energetsko obnovljivih virov, prehrambno samooskrbo, itd. Poglejmo pa, kaj se dogaja v praksi: tisti, ki jim je bilo v preteklosti malo mar za intenzivno industrijsko onesnaževanje,  danes prisegajo na čisto okolje. Nosilci idej teh, ki so nam v preteklosti govorili o nestrankarski, neposredni demokraciji, danes zagovarjajo obstoječi, najbolj strankokratski sistem daleč na okoli in so tudi dopustili, da se je referendumsko odločanje zreduciralo in omejilo.  Za liberalce se proglašajo novodobni podjetniki, po večini vpeti na proračunska sredstva, ki niso imeli nobenih predhodnih gospodarskih izkušenj. Ni stranke, ki ne bi prisegala na zaščito kmetijskih zemljišč pred pozidavami, vendar so v praksi izjeme že kar postale pravilo. Ravno zaradi te splošnosti in površnosti ter  promoviranj dopadljivih  tem, ki so  namenjene vsakokratnim volitvam, te »programske deklaracije«  nimajo nekih trdnejših vrednostnih osnov.

Svetovnonazorska izhodišča

Katere so ključna idejna izhodišča in vrednote na katerih sloni družbeno politična doktrina izražena v pojmovni sestavljenki social (socialna) / demokracija.

Demo/kracija je besedna zveza, ki jo prevajamo kot »oblast ljudstva«.

Od kdaj in zakaj naj bi oblast pripadala ljudstvu, zahteva daljši vpogled v zgodovino. Čeprav naj bi bil splošni poziv k vladavini ljudstva novejšega datuma, so bile te zahteve znane že v preteklosti.

V pred-državnih, primarnih skupnostih so ljudje, v neposrednem okolju,  vsaj v določeni meri odločali o svojem življenju in tudi imeli vpliv na svoje predpostavljene. Odrekanje tej pravici in prostovoljno podrejanje je bilo vezano le na posebne okoliščine. Težnja ljudi, da tudi sami odločajo o svoji usodi  je imanentna vseh družbah v vseh civilizacijskih dobah. Utemeljuje jo  spoznanje, da ima sodelujoča skupnost  in njen  kolektivni um  prednosti pred  tem, kar predstavlja interese posameznika.

Od vedno pa je prisotna tudi nasprotna težnja. Posamezniki ali določene družbene skupine se žele postaviti nad skupne interese. Človeška vrsta si ne podreja le naravo, ampak jim kot vir eksploatacije služi  tudi podjarmljenje in prilaščanje rezultatov tujega dela, ter uzurpacija njihovih resursov. Te nasprotujoče intencije ne more odpraviti (»v dovršniku«) noben sistem. Govorimo o večnem nasprotju, ki  ga trenutno delujoči sistem odpravlja le v »ne-dovršniku«.

Oblast ljudstva se sicer vzdržuje preko kodificiranih norm in institutov, a to ne zagotavlja njene stabilnosti in »neranljivosti«. Funkcionira lahko samo ob visoki stopnji osveščenosti in nenehni pozornosti javnosti, v predstavniški demokraciji ob delovanju nadzornih instanc.  V kolikor si elite te norme in institute podredijo, o demokraciji in pravni državi ne moremo govoriti.

»Grški polisi«, mestne državice,  ki naj bi temeljile na aktivnem državljanstvu in uveljavljale prednosti kolektivnega uma, so še  danes so vzorčni primer oblasti ljudstva, seveda, v tistih časih, omejenega samo na določene kategorije prebivalstva. Klub zgodovinskemu poveličevanju grške kulture se demokratični koncept v prihodnjih oblikah vodenja skupnosti ni uveljavil.

Države  so bile večinoma organizirane avtokratsko. Oblast je bila dana, zapovedana od »zgoraj« ali pa jo je posvečena elita dedovala iz roda v rod.

Razen redkih izjem kot so kmečki upori, magna carta…itd. se je misel, da  človek kot merilo vsega odloča tudi o vodenju skupnosti, pojavila v renesansi, uveljavila pa v  razsvetljenstvu, ko je znanje in sploh razum začelo prevladovati nad »večnimi« dogmami. »Kopernikanski obrat se je prenesel tudi na družbeni nivo. Človek je postal »središče«. Vedno bolj postajalo normalno, da ljudje odločajo oz. soodločajo o svoji usodi, in  da  pravica vladati izvira iz ljudstva

Ideja o parlamentarni demokraciji, kot jo poznamo danes, se je ponovno pojavila skoraj dve tisočletji po grškem polisu, šele v 18. stoletju. O splošni volilni pravici, ki ne izključuje nobene družbene skupine  pa govorimo šele na začetku 20. stoletja in  še nekaj desetletij je minilo, da je skoraj povsod postala splošna norma.

 O vseh teh družbenih tokovih govorimo podrobneje v posebnih prilogah programa.

Kljub splošnemu priznanju pa je žal demokracija – ta družbena vrednota – postala med najbolj zlorabljenimi… Osveščenost o pomenu demokracije in poznavanje demokratičnih procesov odločanja je temu primerno nizka, izobraževanje o tem pa (hote ali nehote) premalo poudarjeno. Posledice »demokratičnega deficita« tako čuti vsa skupnost.

Podelitev mandata za določeno obdobje pa ne pomeni prepuščanja odločanja pooblaščenim, Javnost mora imela trajen vpogled nad delovanjem oblasti, zato mora ta delovati popolnoma transparentno. Volivci smo tudi davkoplačevalci. Država mora s proračunskimi sredstvi ravnati odgovorno. Javne finance morajo biti pod strogim nadzorom. To je tudi ena naših najpomembnejših programskih prioritet. Zelo pomembno je delovanje nadzornih instanc, njihovo pomanjkanje učinkovitosti je ena  največjih slabosti našega trenutnega sistema.

 Tema je podrobneje opisana v posebnem poglavju Program  o družbenih anomalijah.

Odnos NS do tega področja

V Novi socialdemokraciji nismo pristaši skrajnosti, a smo glede spoštovanja demokratičnih standardov »radikali«. Tudi zato smo posebno mesto  namenili delovanju nadzornih instanc,  nujni reformi volilnega sistema, uravnoteženju medijskega prostora in demokratični volilni kampanji – kot predpogoju svobodne izbire. Ta področja smo v našem programu uvrstili v seznam ključnih anomalij v naši državi. Ravno zato poglavju O poteh in stranpoteh demokracije v Novi socialdemokraciji namenjamo veliko prostora, tako v osnovnem programu  kot  v programskih prilogah.

Kako se je socialdemokratska politična doktrina razvijala skozi zgodovino

Socialna demokracija se je prvotno  pojavila kot idejna dopolnitev in nasprotovanje liberalni demokraciji. Liberalno gibanje, ki je izhajalo iz razsvetljenstva ima velike zasluge za demontažo absolutističnih monarhij, uveljavitev političnega pluralizma in temeljnih človekovih pravic kot je npr. svoboda govora in zbiranja/zborovanja.  Ta pravica se udejanjala z ustanavljanjem  političnih organizacij – strank. katerih zametki so   bila mnoga interesna združenja, pogosto tudi uredniški odbori časnikov, revij oz. publikacij.

Za razliko od kasnejših socialno liberalnih opcij je klasični liberalizem ob zavzemanju za  pravno enakost državljanov premalo pozornosti namenil socialnim razlikam med državljani. »Pozabili« so, da sâmo pravo te razlike samo priznava, legitimira in utrjuje. Pridevnik »socialna« pa izpostavlja pomen upoštevanja razlik tudi med pravno enakimi državljani. Opozarja, da so ravno te socialne razlike temeljna ovira, ki preprečuje družbeno enakost.

Strankarski razvoj socialdemokracije

Ideje o pravični in skladno urejeni družbi in socialno utopične misli  imajo dolgo zgodovino.

Pred začetki strankarskega organiziranja lahko govorimo o različnih združenjih, predvsem okrog časnikov in revij in preko osebnih konverzacij med somišljeniki. Julija 1845 sta se  Marx in Engels, ki sta zaradi objave spornih besedil imela težave, preselila v Anglijo, kjer sta se seznanila z radikalnim delavskim gibanjem »čartizmom«.

1846 sta se vrnila v Bruselj ter poskušala povezati socialistične voditelje v različnih koncih Evrope. Prvi korak je bila konferenca angleških socialistov v Londonu, kjer so utemeljili novo organizacijo Komunistično ligo. Zanjo sta pisala tekste in jih leta 1847 objavila kot Komunistični manifest. Prva socialdemokratska stranka je bila ustanovljena v Nemčiji. .

1863 je Ferdinand Lassalle ustanovil Allgemeiner Deutscher Arbeiterverein, splošno nemško delavsko združenje, iz česar je leta 1875 izšla nemška socialdemokratska stranka SPD. Tako kot večina političnih strank, ki so zagovarjale interese delavstva oziroma proletariata, je že pred koncem 19. stoletja  prevzela marksizem kot svoje idejno izhodišče; Začetki so nedvomno vezani na to doktrino, toda politični program so kmalu revidirali, tako da o čisti o marksistični misli le težko govorimo.

Pariška komuna, ki sicer ni trajala dolgo je tudi zaznamovala ta čas Za Karla Marxa je bila to prva vstaja avtonomnega proletariata.

Lenin uveljavljal radikalni enopartijski sistem, kjer ni bilo prostora  za druge, čeprav, delavske stranke, vendar je sčasoma reformistično krilo delavskega gibanja v nasprotju s komunističnimi partijami zavračalo vrsto teoretskih predpostavk marksizma, zlasti diktaturo proletariata in nasilno revolucijo. Nasprotovali so dialektičnemu materializmu  Glavni predstavnik političnega revizionizma je bil Eduardo Bernstein.

Po 2. svetovni vojni se reformizem še poglobi. Socialdemokratske in socialistične stranke  zavračajo revolucijo kot metodo za socialistično preobrazbo, sprejemajo principe parlamentarne demokracije in socialno tržno ekonomijo. Nekatere socialdemokratske stranke so po 2. svet. vojni prešle v odkrit antikomunizem in se vključile v strategijo hladne vojne na strani zahodnega bloka.

Začetki socialne demokracije na naši tleh so  leta 1896, ko se ustanovi Jugoslovanska social-demokratska stranka (JSDS). Socialno demokratska stranka na Slovenskem je bila vezna na program avstrijske socialne demokratske stranke, ki je delovala v bolj razvitih delih habsburške monarhije.

Ključni osebi stranke sta bila Etbin Kristan in Albin Prepeluh; med vidnimi ustanovitelji pa je bil tudi slovenski pisatelj Ivan Cankar. V nasprotju z Etbinom Kristanom je Albin Prepeluh odkrito zagovarjal Bernsteinov revizionizem. Bil je v osebnih,  prijateljskih odnosih tudi z dr. J. E. Krekom. Ta ga je  vabil v Slovensko ljudsko stranko, da bi mu bil v oporo. 27 članov ljubljanske sekcije Jugoslovanske socialdemokratske stranke (JSDS) je iz stranke izstopilo in ustanovilo Slovensko socialistično stranko. Po oktobrskem boljševiškem prevratu v Rusiji  je iz tega jedra  leto dni po ustanovitvi jugoslovanske komunistične stranke nastala Komunistična stranka na Slovenskem.

Na naših tleh zmagovalna komunistična stran ni dovolila avtonomnih socialdemokratskih ali socialističnih strank po zgledu zahodnih demokracij.  O predvojni socialdemokraciji v Sloveniji, ki ni bila nepomemben del  takratne politične stvarnosti, se ni ne govorilo niti pisalo . Zmagovalna komunistična stran pri nas, čeprav se je sklicevala na samostojno pot v socializem, je sledila Leninovemu  principu enostrankarskega sistema. Partiji so bile po ustavi, zakonih in de-facto podrejene vse družbenopolitične organizacije, tudi socialistična zveza, ki naj bi bila najširša frontna organizacija državljanov. Volilni sistem je bil podoben kot v vseh vzhodnoevropskih državah. Njegova ključna značilnost je bil sistem, kjer po tako imenovanem širokem, bazičnem, evidentiranju, sledijo »filtri«, od vrha oblikovani ožji izbori (zaprte liste). Volivci pa jih lahko le potrjujejo – brez izbire.

Celo krščanskim socialistom kot levemu krilu OF, ni bila dopuščena avtonomna organiziranost. Prepovedano je bilo tudi gibanje TIGR, v evropskem merilu prva organizirana antifašististična organizacija. Komunistični partija je bila še posebej pozorno ohranjala monopol nad nagovarjanjem leve volilne baze. Ta težnja se je odrazila tudi ob nastanku demokratične opozicije Slovenije, DEMOS, pa tudi kasneje, ko so največjo grožnjo za svojo prenoviteljsko prihodnost videli v Tomšičevih nekomunističnih socialdemokratih in novo nastalih Zelenih, ki bi tudi lahko posegali v  »njihovo« volilno telo.

 »avantgarda delavskega razreda« je imela poseben status, vključno s številnimi privilegiji, Milovan Đilas jo je imenoval  »novi razred«.  To pa ne pomeni, da prejšnji režim ni posvečal skrbi socialni politiki.  Titova Jugoslavija je veljala kot prijazna do nižjih družbenih slojev in dejansko so bile socialne razlike majhne. Še najbolj negativno je ta sistem deloval na srednji sloj, ki z uravnilovko ni imel gospodarske prosperitete.

Odnos NS  do  zgodovinskega razvoja social demokracije

Čeprav se Nova socialdemokracija ne ne navezuje na klasične marksistično / komunistično doktrino, ampak izpostavlja druge temelje, se zavedamo družbenih okoliščin in vzrokov za nastanek političnih gibanj in tudi tega, da  mnogokrat stiske preidejo v revolt. Iz marksizma oz. iz filozofskih in socioloških premis  Marxa in Engelsa ne moremo potegniti »enosmerne kontinuite«, ki bi vodila v  izrojeni  stalinizem, a nastavke zanj bodo kritiki kontinutete lahko vseeno našli. Koliko so utemeljeni, pa je zahtevno teoretsko vprašanje.  Smer razvoja , ki bi ga označili s pridevki  »napačno in izrojeno«  vidimo prvenstveno v »leninizmu«. Predvsem v njegovi teoretični in praktično uveljavljeni doktrini revolucije, ki jo sme voditi ena in edina delavska stranka. Stalina bi lahko opredelili le kot radikaliziranega Lenina.

Obstajale pa so tudi pozitivne smeri razvoja. Ključna teoretska izhodišča so, kot že rečeno,  v Bernsteinovem revizionizmu. Zametki revizionizma so pravzaprav že v prvih socialdemokratskih in socialističnih strankah. Iz katerih je zrasla  sodobna evropska socialdemokracija.

-Edini način za uveljavitev programov je demokratična pot, ki spoštuje politični pluralizem in človekove pravice. Z »bajoneti« oz. s prisilo ne smemo nikogar siliti  v  obljubljeni svet.

-»Namen ne posvečuje sredstva«. To je eden od temeljnih vrednostnih obratov in ključni moralni imperativ.  

Nova izhodišča Nove socialdemokracije

Naša nova izhodišča nismo skonstruirali na novo, le poiskali smo jih v naši bogati , a žal  skoraj povsem zamolčani socialni doktrini,. Neverjetno kako malo in slabo jo poznajo  mlajše generacije.

Ponazorili bi to s sloganom in kratko razlago, ki smo navedli tudi v zavihku spletne strani poglavja Predstavitev:

Če se na tranzicijski levici proglašajo za ponosne naslednike zveze komunistov, smo v Novi socialdemokraciji   ponosni na izjemno bogato predvojno socialno gibanje in vrednote iz katerih ta izhaja: od Prepeluhovih in Kristanovih socialdemokratov do krščansko socialnega gibanja Janeza Evangelista Kreka, Vigilija Ščeka, Filipa Terčelja,  Franca Jeze, do bolj krščansko socialistično orientiranih: Andreja Gosarja, Aleša Stanovnika, Edvarda Kocbeka, Tomaža Furlana, Stanka Vuka in mnogih drugih …

Eden od že živečih vzorov je nedvomno častitljivi Boris Pahor.

Izjemni poznavalec krščansko socialne tradicije in pisec mnogih knjig o tej temi,  je  dr. Janez Juhant… in še bi lahko naštevali.

Nemarksistična socialna doktrina

Skrb za ubožne in odrinjene se ni začela z nastankom proletariata in komunističnim gibanjem. Vsi družbeni sistemi so jo poznali, že v primarnih skupnostih so namenjali skrb invalidnim osebam in revežem. Do neke mere je poskušal problem reševati celo klasični liberalizem. Čisti »družbeni darvinizem« je bil vedno označen kot ekstrem oz. kot družbena anomalija. Pomoč bližnjim je temeljna doktrina humanističnih gibanj in krščanstva oz. Jezusovega nauka bratstva in solidarnosti.

Na družbeno razslojenost in težke socialne razmere, posebno v dobi industrializacije, pa se niso odzivala le delavska gibanja. Tudi Cerkev je spoznala, da je karitativna dejavnost, ki je prakticirala  od samih začetkov – in bila v vseh sistemih ključni  podpornik socialnega skrbstva – premalo. Zelo pomembno je bilo delovanje nemškega škofa Wilhelma von Kettelerja in objava enciklike papeža Leona XIII..

Škof, znan pod imenom »oče krščanske socialne misli« je veliko delal za pravice delavskega stanu (npr., o odpravi mezdnega dela otrok), o tem je tudi veliko pisal. Njegove knjige so izšle v letih 1864, 1869, 1873. Torej v času, ko o brezverski socialistični organizaciji ni bilo ne sledu. Marx, Engels, Lassalle in drugi so  pričenjali s svojimi spisi približno v istem času, toda preden so njihove ideje prešle iz knjig v življenje, je minilo desetletje.

Papež Leon XIII. je znan tudi pod imenom socialni papež. Javno je izjavil ,da je bil Ketteler njegov veliki predhodnik. Že samo s to besedo je povedal, da se on in z njim katoliška cerkev strinjata s Kettelerjem in njegovimi zahtevami po socialnih reformah. Toda Leon XIII. ni ostal samo pri teh besedah. Znano je, da je izdal obširno okrožnico o socialnih problemih in podal mogočen program za rešitev mnogih vprašanj položaja delavstva. Enciklika  pod naslovom “Rerum novarum” je temelj katoliškega socialnega nauka.

Papež Leon III. je torej leta 1891 izdal to okrožnico kot odgovor na delavsko vprašanje, ki se je rodilo v začetkih industrializacije evropskih dežel ter migracijskih tokov. Očita pa se mu, da je z njo  nekoliko zamujal. Vendar ne gre prezreti, da je nemški škof Wilhelm von Ketteler že sredi 19. stoletja obravnaval to vprašanje v duhu evangelijskega nauka ob koncu istega stoletja pa pri nas Janez E. Krek ki je organiziral skrb za slovenskega kmeta in delavca.

Če so prve papeške okrožnice poudarjale zlasti pravičnost – v smislu »dati vsakemu, kar mu pripada«, kar je temelj družbenega življenja in so ta nauk dopolnjevale v smislu solidarnosti, vzajemnosti in sodelovanja med narodi, pa se v sodobnem času poudarja ontološko bistvo človeka, kot razumnega bitja, ki izhaja iz realnih postavk; ustvarjenega za svobodno in poklicanega k občestvu z bližnjim – kot aktivnega državljana.

Oba je poznal in se tudi nanju skliceval naš dr. Janez Evangelist Krek. Podkrepljeno  tudi zato, ker je tudi Novi socialdemokraciji prav on ključni  vzor. V bistvu je že takrat uveljavljal – to kar se danes imenuje – VKLJUČEVALNA SOCIALNA POLITIKA.  Torej se ga ne ocenjuje le v luči praktičnih projektov , ki jih je razvijal celo onstran naših meja: zadružništva, ljudskih hranilnic in organizacije različnih tečajev, usposabljanjih s ciljem »pomoč za samopomoč«.

Izmed filozofskih doktrin nam je blizu personalizem, razumevanje človeka kot osebe. Osebna bit je bistveno določilo človeka, podeljuje mu dostojanstvo, ga odlikuje s svobodo vesti  in mu  nalaga etično odgovornost . Zato noben človek nikoli ne sme biti izrabljen kot sredstvo za doseganje interesov drugih posameznikov  ali skupin. Oseba je del občestva, zato je tudi družbeno politično bitje. Njegova socialno politična dejavnost pa ni cilj sama sebi, temveč naj človeku omogoči, da se uresniči kot celovita osebnost. V tem duhu se zavzamemo za dosledno uveljavljanje človekovih pravic, svoboščin  in dolžnosti  za slehernega človeka, ne glede na njegov socialni položaj in naravne sposobnosti. Svoboda enega ne more pomeniti manj svobode in možnosti za drugega.

Krščanstvo ima v svoji genezi solidarnostno sporočilo, zato je eno od ključnih  vrednostnih temeljev. Pomoč sobratu je temeljni moralni imperativ. In kdo so naši »bratje«?  Koncizno je Jezusov nauk povzel sv. Pavel v pismu Galačanom : »Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.« (Gal 3,28)

In kako dobro je to opredlil papež Frančišek v socialni okrožnici Fratelli tutti« (Vsi bratje).

Ideje utopičnega socializma in raznih ezoteričnih, alternativnih gibanj niso podlaga naše identitete. Ne gledamo pa nanje negativistično oz. enostransko. Do njih imamo sicer kritično distanco pa tudi toleranco. Za nas so lahko dragocena tudi kot polje novih ustvarjalnih idej .

Mirovna gibanja ne smemo razumeti samo kot zavzemanje za razorožitev, odprav0 vojaške obveznosti in sploh vojske. Intencija teh gibanj je nesporno zelo pozitivna. Vojaški spopadi sodijo med najhujša zla na svetu. Tudi po zaključku prizadenejo generacije. Zaradi mednarodne soodvisnosti in zagotavljanja državne varnosti pa mirovniški procesi ne morejo potekati enostransko. A vseeno lahko h tem ciljem tudi več aktivno prispevamo.  Že sedaj pa zagovarjamo ugovor vesti. Tudi z alternativnimi načini lahko »pomagamo domovini« . Vzgled temu nam je lahko Mahatma Gandhi, ki je pokazal  praktično pot upora brez fizičnega nasilja.

»Nova« politična identiteta

Naša stranka se je že predhodno imenovala po dr. Janezu Evangelistu Kreku, kot rečeno zgoraj, enemu od ključnih »botrov« sodobne vključevalne socialne politike, o kateri bomo govorimo v posebnem poglavju programa. Z našim novim poimenovanjem smo hoteli zajeti širši koncept, saj se socialne doktrine ne morejo zreducirati na eno ime in eno družbeno gibanje. Teoretska zadrega pa je, kako najti en sam označevalec za struje, ki imajo sicer določen skupni imenovalec,  so pa nastajale v različnih časovnih obdobjih in se med seboj tudi razlikujejo. Odločili smo se za »socialdemokracijo«, ki jo lahko razlagamo v širokem pomenu besede.  Predpona »nova« pa odpira prostor novim sintezam v dinamični idejni prostor.

Že v obdobju slovenske politične pomladi je zrasla ideja o nujnosti organiziranja moderne evropske socialne demokracije na slovenskih tleh. O politični organizaciji, ki ni vezana na partijske strukture prejšnjega režima.

Ne skrivamo ambicije da želimo obnoviti »Tomšičevo« SDZS/SDSS.

Ob preobrazbi v SDS je ta ubrala nekoliko drugačno smer. Resnici na ljubo, je pod novim imenom in vodstvom  stranke, ki je leta 1992 komaj prestopila parlamentarni prag, prerasla v največjo politično stranko v Sloveniji. 

Ne skrivamo tudi ambicije, da se postavimo kot alternativa tranzicijski levici: mišljeno predvsem  SD-ju in Levici.

S prvoimenovano stranko imamo precej sorodne programe, a postavlja se vprašanje zaupanja.

Tako imenovani »prenovljeni komunisti« so v času bivšega režima socialdemokrate v skladu z doktrino Kominterne označevali za revizioniste. Že prizadevanja za »odprte kandidacijske liste«, so označevali za poizkus uvajanja »meščanske demokracije«.

Podobno kot v drugih vzhodnoevropskih državah pa so po padcu Berlinskega zidu zagovorniki enostrankarskega sistema (oziroma pri nas »pluralizma samoupravnih interesov«) na hitro obrnili ploščo: Začeli prisegati na politični pluralizem in človekove pravice, a kot se je zgodilo s Tomšičevo SDZS/SDSS, ki je ubrala drugačno smer, so tudi v  SD, po resnejših prizadevanjih za prenovo s strani Boruta Pahorja ubrali, posebno v zadnjem obdobju, drugačno pot: Če že ne v programskih tezah, kot v dnevnopolitičnih odzivih in na simbolni ravni – v smeri radikalne levice.

V okviru naše stranke deluje tudi Forum za novo levico, že od začetka, leta 2008. To naj bi prostor za odpiranje teoretskih debat: Tako o perspektivah socialdemokracije nasploh, o poteh in stranpoteh »tretje poti«, itd … Že do sedaj mo imeli kar nekaj omizij s kompetentnimi sogovorniki. A medijskih odzivov ni bilo. Lahko bi govorili kar o blokadi.

Zakaj to omenjamo. To je eden od pomembnih razlogov, »da nas ni«. V tranzicijski levici in medijih na katere imajo vpliv, so očitno »alergični«, da bi kdo nagovarjal »njihovo« volilno bazo«, klasična desnica pa nam tudi ne bo delala reklamo.

Z »novo« NS začenjamo na novo in upamo z mladimi novim kadri, ki bodo morda našli pri nas svojo identiteto.

PROGRAMSKA POGLAVJA

2

ODPRAVA ANOMALIJ, KOT PREDPOGOJ USPEŠNE SLO

Prehod v pluralizem in konkurenčno tržno gospodarstvo je prinesel številne prednosti naprav prejšnjemu sitemu, a po tridesetih letih nismo opravili zelo zaskrbljujočih anomalij. Prednosti enega in drugega sistema pokaže primerjalna analiza držav z različno ureditvijo naše bivše Jugoslavije in da ne hodimo prav daleč, sosednje Avstrije. V času in okviru Habsburške monarhije in Avstro-Ogrske naše pokrajine niso bistveno zaostajale za drugimi deli države. Kraljevina Jugoslavija sicer ni bila primer uspešne države, a po 2. svetovni vojni področje Slovenije v razvoju ni veliko zaostajalo za severno sosedo.

Po koncu 2. svetovne vojne smo šli po različnih poteh. Primerjave so prav gotovo večplastne in se jih ne da enostavno razložiti, a vseeno so se pokazale prednosti konkurenčnega sistema političnih programov z »omejenim mandatom«. Neomejen mandat Partije in eksperimentiranje enih in istih z bolj ali manj uspešnimi in reformami je pokazal , da ni potrebna konkurenca le v ekonomiji, ampak tudi na trgu idej in programov. Dobre zamisli ob prehodu leta 1990 pa so se v marsičem izrodile, odprava teh anomalij je pogoj za uspešno pot naprej.

Sistemska korupcija, ki je nismo sposobni oz.  pripravljeni spremeniti, izničuje sicer solidne rezultate gospodarstva, relativno dobro poslovanje naših podjetij. Kaj pomaga gospodarska  rast, če naš državni sektor prava ponikalnica. Preko slabo zasnovanih in netransparentnih javnih razpisov se zgubljajo milijoni. Javni sektor se izčrpava z svetovanimi pogodbami, bypass pogodbami in drugimi prikritimi mehanizmi odlivanja denarja. Da pri nas ni prišlo do sodnega epiloga ključnih korupcijske afer v tranziciji: divja privatizacija po letu 1990, odlivi denarja v tujino in davčne oaze, 5 milijardna bančna luknja, čiščenje iranskega denarja skozi našo največjo banko, enormna preplačila zdravil in opreme v zdravstvu in sploh sistem javnih naročil preko katerega izginjajo milijoni, je krivo nedelovanje nadzornih instanc. Vse to  je možno, kot že rečeno, zaradi slabega ali celo koruptivnega delovanja nadzornih instanc na vseh nivojih. Deklarirana delitev oblasti je zato pod vprašajem. Personalne unije (tako sorodstvene kot politične) med različnimi nosilci oblasti so očitne.

Zdajšnji volilni sistem  ne omogoča ustreznega vpliva na določitev in izbor kandidatov in  posredno vpliva na negativno politično selekcijo. Tudi volilna kampanja diskriminira določene stranke in liste. Žal pa se pretežni ali celo glavni del kampanje odvija pred uradno – v času od razpisa do začetka uradne kampanje. Ta čas ni reguliran in dopušča  izpostavljanje nekaterih, ter postavlja kandidate in liste v sila neenakopraven položaj.

Pri tem moramo opozoriti na predlog, ki je bil že  leta 2014 vložen v parlamentarno proceduro, in sicer da bi uvedli kombinirani sistem volitev v Državni zbor, ki bi omilil vpliv strank na parlamentarno odločanje, hkrati pa bi zagotovil sorazmerno zastopanost vseh volilnih okrajev v Sloveniji. Ta korak bi prispeval k večji demokratičnosti, politični participaciji tako državljanov kot tudi civilne družbe in tako končal proces globalizacije z ljudem razumljivim in demokratičnim političnim sistemom, kakršnega dejansko manjka v našem prostoru. Naša stranka torej podpira pobudo za vzpostavitev kombiniranega sistema volitev kot demokratično rešitev nastale situacije.

Ne samo volilni sistem, tudi politično kadrovanje v vseh podsistemih povzroča negativno selekcijo. Politična lojalnost, ki se plačuje z dobro plačanimi službami, povzroča, da najbolj kreativni in sposobni kadri sploh ne pridejo do relevantnih mest. Ministrstva ravnajo, kot da so to njihovi kadrovski fevdi. Potrebno bi postaviti jasne ločnice, katere funkcije so politične, katere strokovne in do kje lahko segajo menjave ob vsakokratnih vladnih kadrovanjih. Akreditacijski svet v času Pahorjeve vlade je kazal intencijo, da se tej rak rani našega sistema naredi konec, a ni zaživel, kot je bil zamišljen.

Medijski pluralizem in neodvisni javni mediji. Dominantni žal niso  politično uravnoteženi in da to velja (v nekem obdobju manj  v drugem bolj) celo za javno RTV SLO, ki ima sicer največje zaupanje v medijski srenji. To je pokazala tudi raziskava Fakultete za medije, ki jo je javnosti predstavil predvsem d. Borut Rončevič. Ne glede na kritike te ali vsakršnih raziskav je potrebno resno jemati opažene tendence, ki kažejo, da je medijska krajina še daleč od uravnoteženosti. Na medijske monopole, posebno ko gre za javne medije, ki veljajo za bolj kredibilne in manj pristranske, je potrebno nenehno opozarjati. Tudi zasebni, pri katerih večinoma niti ne vemo kdo so lastniki oz. (prikriti) odločevalci,  so lahko predmet politične  intrumentalizacije.

Na rast »fake profilov«  s katerimi politične stranke, pod pretvezo »državljanov« posegajo na socialna omrežja, torej celo v sfero tako imenovane neodvisne  civilne družbe, smo že večkrat opozorili. A kot kaže, je ta prikrita cona vplivanja neke vrste tabu tema. Ravno zato, ker bi se z njeno osvetlitvijo pokazale sprege  med različnimi centri vplivanja in sprevrženost politike kot take.

Pluralni mediji in celovito ter nepristransko obveščanje so temelji demokracije. Predpogoj, da se lahko volivci sploh lahko suvereno odločajo.  

3

VKLJUČEVALNA SOCIALNA POLITIKA

V Ustavo RS smo zapisali je Slovenija socialna država. Postavili smo se v vrsto tistih držav, ki so ji vrednote humanizma, vzajemnosti in solidarnosti blizu. To izhaja tudi iz naše tradicije. Slovenski narod se je ohranil tudi zaradi pripravljenosti pomagati – ne samo  svojim bližnjim, tudi »sosedom«, če so ti v stiski.  Skrb za bližnjega je podstat tudi prevladujoči krščanski kulturi.

Socialna politika je bila domena tudi prejšnjega sistema, saj je družbena realnost pokazala, da socialne razslojenosti in uboštva  ne moremo izkoreniniti s tako imenovano odpravo izkoriščevalske razredne družbe.

Socialno skrbstvo mora biti najprej učinkovito tam, kjer se srečuje z akutnimi stiskami in revščino, ki je še vedno prisotna, a je pogosto skrita ali je nočemo videti. To je njena primarna naloga.  Poleg institucionalne oskrbe  je potrebno omogočiti čem večjo pomoč na domu. To se govori vsa leta, a očitno za te namene ni sredstev ne  sistemskih rešitev. Enako je pri domovih za ostarele. Še posebej primanjkuje negovalnih  bolnišnic. Te niso le pomoč pri postopni zdravstveni rehabilitaciji, ampak tudi socialni suport, saj mnogi nimajo nikogar, ki bi jih po terapiji oskrboval na domu. 

Vendar že dr. Janez Evangelist Krek je ugotovil, da je sama neposredna pomoč ljudem v hudih stiskah oz. karitativnost premalo. Posameznike je potrebno usposobiti,  da se v čim večji meri osamosvojijo in da so čim manj odvisni od drugih. Ne sprejemamo bipolarne delitve: na dela zmožne in nezmožne, na zdrave in invalide. Veliko vmesnih stopen obstaja in veliko načinov, da pomagamo s tem, da posameznik razvije svoje potenciale. Veliko je invalidov, ki bi lahko kako uro ali dve pomagali podjetjem, saj je v sedanjem sistemu tu nastala praznina, v katerem je prisotna siva ekonomija, ali celo delo na črno, kar ne koristi nikomur. Vprašljiv je tudi sistem dodeljevanja denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka. Potrebe invalidov so včasih večje, kot jim lahko zagotovi minimum za socialno varnost.

V Socialni demokraciji torej dajemo velik poudarek vključevalni socialni politiki – vključevanju v delo in  življenje osebam z zmanjšano delovno zmožnostjo in osebam s posebnimi potrebam. Del vključevanja  predstavlja tudi socialno podjetništvo. Velik pomen dajemo  aktivni politiki zaposlovanja, dodatnemu usposabljanju za vrnitev na trg, finančno pomoč pri prilagoditvah delovnega mesta in davčne olajšave pri vključevanju invalidov.  Menimo, da je ustrezna davčna politika še najboljša stimulacija za tovrstno vključevanje.

Natalitetni program, naj spodbuja mlade (družine) spodbujal k odločitvi za otroke.

V ta koncept sodi tudi ustrezna stanovanjska politika, ki pa je zelo široko področje pred vsem pa zelo pereče področje in zahteva posebno obravnavo

Solidarnostni model, ki ima globlje vrednostne osnove, pa ne smemo zreducirati samo na   finančne stimulacije in (davčne) olajšave. Zavest pomagati drugim naj se spodbuja na vseh nivojih:  kot lepa gesta za posameznika in  kot  splošna  vrednota, saj smo tako zapisali tudi v temeljnem dokumentu – Ustavi.

4

ŠOLSTVO, POKLICNA KARIERA IN

ENAKOST MOŽNOSTI

Posebno področje Nove socialdemokracije je, poleg splošnega koncepta uključevalne socialne politike:  dostopnost, odprta pot do izobraževanja in poklicne kariere. Zato smo temi namenili posebno poglavje.

Načelo enakost možnosti – kot eden od naši temeljih programskih postulatov ( in zaradi katerega se nas bi lahko umeščalo v levo sredinsko  polje)  je najbolj pomembno v obdobju mladosti in prehajanja  v samostojnost.

Podpiramo brezplačno šolstvo na vseh ravneh,

v polnem pomenu besede, vključno z učnimi gradivi za obdobje rednega šolanja oz. študija in namestitve dijakov in študentov.  Proračunska investicija v izobraževanje in  znanost, ni le na dolgi rok ena od »najdonosnejših, ampak temelj družbene pravičnosti. Talenti, hvala Bogu, ki jih prenesemo na svet, niso odvisni ali nekdo izhaja iz premožne, ugledne, situirane  družine. Mnogi nadarjeni ne uspejo. Morda kdaj kasneje a s časovnim zamikom, ravno zato ker nimajo socialnega podpornega okolja.

Tu bi morala veljati  pozitivna diskriminacija, saj če še tako formalno  izenačimo pogoje, starši z gmotnimi težavami ne morejo nuditi enako. Ne le gmotno stanje, problem je tudi milje, tako imenovani  kulturni deficit. Tega se ne da kar nadoknaditi z denarjem, na kratek rok, administrativno oz. z dekreti.

Mladi , ki bodo v odrasli dobi stopili na (velikokrat neizprosen) konkurenčni trg, ne smejo biti diskriminirani, ker jim starši ne morejo zagotoviti  pogojev.  Gre za obdobje vstopa v življenje.

Država naj spodbuja  šolanje v tiste programe, kjer se predvideva, da  bodo diplomanti tudi dobiti zaposlitev . Država mora  pri tem sodelovati z gospodarstvom. Vsekakor pa po drugi strani ne moremo  podpirati določenega študijskega programa le zaradi  interesov izvajalcev, njihovih zaposlitev in plač.

Podobno kot v zdravstvu dopuščamo, da javne programe izvajajo tudi zasebni zavodi – koncesionarji. Javni program naj bo zato financiran v celoti, posebni pa s strani uporabnikov. Koncesije pa se zasebnikom podeljuje,  če je v lokalnem okolju dostopna tudi državna institucija . Če bi imela določena koncesionarska zasebna ustanova – od vrtca naprej do univerzitetnega študija – na terenu ekskluzivo, bi se lahko  ustvarjali določeni monopoli – tudi ideološko politične narave.

Del učnega procesa pa mora biti tudi državljanska vzgoja, poznavanje delovanja demokracije, vzgoja za dialog, spoštovanje nacionalnih simbolov, to je zastave, grba in himne Republike Slovenije.

Zaradi zgoraj povedanega študentsko delo odobravamo v sklopu pridobivanja delovnih praks in izkušenj, a ne kot osnovo za omogočanje študija. V sedanjem sitemu, ko je suport države premajhen, tovrstno delo res marsikomu pomaga v gmotnem smislu, a zaradi razmaha vpliva tudi obratno – negativno na redno obiskovanje predavanj in sploh na zanemarjanje študijskih obveznosti. Zato mora biti omejeno. Prevelik razmah tega dela vpliva tudi na trg dela in manjše možnosti zaposlovanja mladih diplomantov, saj so  za delodajalce študentje z napotnicami bistveno cenejši kot redno zaposleni.

Neustrezno je tudi , da se študentske organizacije financirajo iz te dejavnosti. Tako namesto spodbujanja brezplačnega šolstva, težijo, da bi bilo tega dela več in manj omejitev.

5

TRŽNO GOSPODARSTVO IN POLITIKA ZAPOSLOVANJA.

Brez močne in zdrave ekonomije je iluzija, da bomo imeli učinkovito  socialno skrbstvo, visoke pokojnine in dobro zdravstvo. To je skozi stoletja spoznala tudi »socialdemokracija«, če že ne celotna levica.

»Revizionistični»,  zahodni socialdemokrati pa so že davno nazaj spoznali, da je pisarniško plansko načrtovanje,  administriranje od zgoraj,  manj učinkovito kot konkurenčna tržna ekonomija. Tudi hibridne izpeljanke  v prejšnjem sistemu, med dogovorno ekonomijo in trgom, se niso obnesle. Podjetniška pobuda je močan faktor napredka, žal, tudi  če se sliši, da je pehanje za dobičkom nekaj slabega.  To »slabo«  pa mora odpravljati država, saj zastopa interese skupnosti. Ključna anomalija tržne ekonomije so monopoli, karteli, lobiji in protekcionizmi vseh vrst.

Novi socialdemokrati,  za razliko od doktrin »umika države iz ekonomije« zagovarjamo, da le-ta ne sme opustiti določenih funkcij tudi na tem področju. Kar pa ne pomeni, da se vpleta v ekonomske odnose. Skrbeti mora za izvajanje lojalne konkurence, poštenega tekmovanja na trgu – tako znotraj nacionalne ekonomije kot v mednarodnih odnosih.

Država mora vzpostavljati  strukturne pogoje  za zdravo konkurenco.

Svobodna tržna ekonomija, ki temelji na tekmovalnem, podjetniškem duhu, se morala odvijati le in samo v pogojih lojalne konkurence in ob konsistentnem pravnem redu; ter varstvu naravnega okolja oz. spoštovanju ekoloških kriterijev.  Lojalna konkurenca je instrument za večjo učinkovitost, sočasno pa princip za dosego večje družbene pravičnosti.

Žal pa, mednarodna menjava deluje pretežno v pogojih nelojalne konkurence. Ekonomsko pravni red ni  vzpostavljen. Mnogi nizkocenovni produkti in storitve, ki kotirajo na trgu, so rezultat socialnega dampinga,  kolonizacije gospodarskih resursov nerazvitih držav,  sovražnih prevzemov dobrih nacionalnih firm; neenakih pogojev poslovanja: (vojne uzurpacije energetskih virov, neenako oz. slabo plačevanje delovne sile, (brezplačno, otroško delo), nizka davčna obremenitev dela zaradi nerazvitega javnega sektorja, ind …

Zaradi mednarodne nelojalne konkurence imajo nacionalne države pravico, kljub svobodnemu trgu, zaščititi svoje gospodarske interese. Država mora tudi paziti in reagirati, ko se v njenem ekonomskem sistemu pokažejo različne anomalije in porušena razmerja. Država ima pravico in dolžnost, da intervenira, če se cene oblikujejo v nekonkurenčnih razmerah, okoljih visoke koncentracije ekonomske moči.

Kljub vsem neoliberalnim pastem, ki prežijo na nas, pa v novi socialdemokraciji vidimo pozitivno stran omejevane fiskalne politike. Ne smemo porabiti več, kot ustvarimo. Inflacija mora biti skoraj nična, saj je možno ustvarjati zanesljiva delovna mesta le v takem uravnoteženem in stabilnem okolju. Boj proti korupciji mora biti transparenten in dosleden. Prenašanje slabih kreditov na bremena državljank in državljanov mora biti obrazložen in sankcioniran proti tistim, ki so odobrili tovrstne kredite in kreditojemalcem, če so ti vedeli za vsa tveganja in ozadja prejetih kreditov. Pri tem je potrebno preganjati vse oblike tovrstnega kriminala, ne glede na starost, spol, funkcijo ali zaslužnost za pretekla dejanja.

Klasično delitev na lastnike (delodajalce) in na drugi strani mezdne delavce (delojemalce) je potrebno preseči z oblikami delavskega solastništva. Zagovarjali bomo pravico do solastništva (partnerske gospodarske družbe)  in razporejanje določenega dela dobička za delavce, ki pri njegovem nastajanju participirajo.  Delitev dobička med delavce v obliki solastništva v podjetju je gotovo ena boljših spodbud za delavce. Ob spodbujanju delavskega solastništva, oz. delavskega delničarstva je na splošno potrebno graditi na pripadnosti posamezni gospodarski družbi. Solastništvo zaposlenih je prava pot in ne samoupravljanje vseh  oz. soodločanje  teh, ki so zgolj v mezdnem odnosu in so  z organizacijo povezani le  v recipročnem odnosu – delavni vložek : zadostna plača. Ker mnogi  zaradi gmotnih razlogov ne morejo biti delničarji/solastniki oz. soinvestitorji, lahko  participirajo tudi na druge načine. Na primer kot prenašalci delavnih izkušenj, mentorji in  kot inovatorji oz. izboljševalci posameznih faz delovnega procesa – kar vse mora biti ustrezno ovrednoteno, kot njihov vložek.

Delavske kooperative in zadruge  navkljub težavam na konkurenčnem trgu lahko v določenih okoljih pomenijo obrambo pred prevzemi in uzurpcijami lokalnih resursov ter zaščito delovnih mest. Večinoma so tudi ekonomsko rentabilne, a žal ne vedno. Kot tisti, ki se oziramo na  Krekovo izročilo, nas to področje samoorganiziranja zelo zanima, potrebne pa bodo še temeljite  študije, da bi ugotovili zakaj tovrstna ekonomika povezovanja lokalnih subjektov v praksi ne zaživi v polni meri.

Politika zaposlovanja in varna fleksibilnost

V teoriji se krešejo dileme, v kakšni meri naj podjetja oz. delodajalci nosijo breme zaposlitvene  varnosti svojih delavcev. Rigidna zakonodaja, ki onemogoča fleksibilen pretok delovne sile lahko negativno vpliva poslovanje podjetij. To pa ne pomeni, da ne rabimo zakona o delovnih razmerjih, ki bi ga določeni skrajno liberalni ekonomisti celo ukinili. Ključno je, da je potrebno delovno pravne pogodbe strogo spoštovati in kršitve sankcionirati. . Zakon o delovnih razmerjih je namenjen prvenstveno »šibkejši strani« na  relaciji delavci – delodajalci. Prav je, da nad temi razmerji bdijo sindikati, katerih aktivisti morajo uživati pravno varstvo.

 So se pa določene prakse na primer na Danskem in v Avstriji izkazale za dobre. Njihova podjetja lahko sicer hitro regulirajo pretok delovne sile, torej tudi z odpuščanjem, a delavci, ki nimajo več »delavske knjižice«  niso prepuščeno cesti. Takoj so vključeni v programe aktivne politike zaposlovanja, če že niso takoj vključeni  v javna dela ali pa se zaposlijo pri drugemu delodajalcu. Torej kljub fleksibnilnosti obstajajo določeni prestrezni mehanizmi, da delavci niso postavljeni v odkrito brezposelnost. Govorimo o varni fleksibilnosti.

A tudi aktivna politika zaposlovanja in recimo organizacija javnih del ni »zastonj« in ti  stroški bremenijo državno blagajno. Vseeno v Novi socialdemokraciji menimo, da je tako imenovani »Danski pristop« ustreznejši, saj dopušča večjo fleksibilnost podjetjem in gospodarsko učinkovitost,  od katere ima na koncu koristi tudi država, ki pobira dajatve od uspešnih gospodarskih subjektov.

Prehod hitro odpuščenih delavcev na zavod pa bi moral vsaj v določeni meri finančno bremeniti tudi firme – pri  tem postaja vprašanje ali  po zavarovalniškem principu  ali  direktno glede na število tovrstnih delavcev. Firme, ki delavce na hitro »pošljejo na zavodu« ali celo na breme socialnega skrbstva  posredno bremenijo  javne finance.

Trajnejše zaposlitve in občasni najemi delovne sile.

Pogodbena razmerja za daljšo dobo so za »delojemalca« eden od ključnih elementov socialne varnosti. Posamezniku omogoča materialni standard, nadzor nad porabo in planiranje življenja – tako osebnega kot družinskega. Vemo kdo lahko danes dobi kredite.

Po drugi strani pa je od podjetij, ki nimajo stabilnega poslovanja  težko pričakovati, da bodo sklepale pogodbe o zaposlitvah za  »nedoločen čas«, zaradi slabega povpraševanja pa vzdrževale delavce na čakanju za »nedoločen čas«. Podjetja si tako v tej neurejeni situaciji »pomagajo« z najemi delovne sile preko agencij ali sumljivih posrednikov. Na tem področju je tudi največ zlorab delovne sile. Kontrola nad posredniki pa izredno slaba. Preko oglasov ali celo Zavoda za zaposlovanje iščejo delavce in ne ve se, kdo je sploh končni uporabnik dela. Mnogi pristanejo celo v tujini in sled se izgubi. Posredniki si zaračunavajo velike provizije, delavcem pa ne teče delovna doba in so prikrajšani za mnoge pravice in bonitete, ki pripadajo delavcem, ki so direktno v delovnem razmerju pri izvajalcu del in storitev. Da se na tem področju ni napravil red, čeprav smo na to opozarjali mnogi, kaže na sum obstoja koruptivnih omrežij.

To pa ne pomeni, da smo načelno proti občasnim in začasnim delom. Nasprotno, potrebno jih je omogočati, vendar pod določenimi pogoji. Zaradi nihanj potreb po proizvodih,  fluktuacije naročil, ki se lahko spreminjajo v zelo krakih časovnih intervalih,  so trajne zaposlitve le preveč rigidne.

Pa vseeno bi bilo dobro firme stimulirati, da  sklepajo zaposlitve za daljše obdobje. Mnogi delodajalci  se namreč pogosto poslužujejo   »timeshare«  najema delovne sile iz čisto spekulativnih ozirov in ne zaradi nihanj na trgu. Do teh delavcev imajo manjše obveznosti in so celo cenejši, kar je absurdno. Namesto administrativnih omejitev, določanja raznih kvot, koliko začasnih in občasnih pogodb in del preko napotnic ima lahko podjetje, so tudi na tem področju ustreznejše davčne stimulacije. »Timeshare«« zaposlitve bi morale biti bistveno bolj obdavčene, držaje  oz. pogodbe za daljše obdobje pa bistveno manj, saj firme v teh primerih nosijo velik rizik ali bodo res lahko delavcu čez leta še zagotavljale delo. Cena stalnosti bi se morala odraziti pri davčnih obremenitvah.

Poseben problem je zaposlovanje mladih, kar zahteva tudi posebne proučitve. Ker se z rešitvami različne instance žal ubadajo že leta, bi bilo treba prednostno najti načine, da mladi, ki so se leta šolali pri nas, ne odhajajo množično v tujino.  Za rešitev tega problema so zelo pomembni programi novih delovnih mest za mlade, kjer bodo osrednje mesto imeli start-upi z ugodnimi posojili in davčnimi olajšavami. Nočemo pa biti zagovorniki omejevanja izmenjav na mednarodni ravni. Ključno pa je, da se študentje in mladi diplomanti, ki iščejo izkušnje drugod, tudi vračajo nazaj.

6

OKOLJE

Podnebne spremembe in propadanje okolja življenjsko ogrožajo Evropo in svet. Evropska komisija je zato sprejela evropski zeleni dogovor

Boj proti podnebnim spremembam in degradaciji okolja je skupna naloga, a regije in države članice so pri tem v različnih izhodiščnih položajih.

Traknostni razvoj je postal deklariraa droktrina vseh članic.

Tudi naša skupnost ima okoljske načrte in ni stranke, ki se ne bi obarvala tudi v »zeleno« . A kaj , ko se spet srečujemo z odstopanjem v praksi, Pa tudi tudi predpisi so velikokrat nedorečeni in omogočajo številne obvode. Tovarne se zidajo na najbolj rodovitnih tleh in na vodnih viri – vse potrjeno s podpisi in pečati. Ravno to področje tudi simbolično odslikava delovanje nekonsistentnega sistema.

Dobro bi bilo, da bi v parlamentu imeli tudi »zelene«. Ta opcija mora imeti več vpliva tam kjer se sprejemajo odločitve in vodi okoljska politika

7

PRENOVA ZDRAVSTVENEGA SISTEMA

Zdravstveni sistem Republike Slovenije potrebuje prenovo. Proučiti moramo in vpeljati je potrebno dobre sistemske rešitve iz tujine. Na primer kar pri sosedih v  Avstriji. (v nadaljevanju)

Ažurno pa je potrebno ustaviti korupcijo in klientelizem. Lahko povečujemo prispevne stopnje kot zagovarja npr. Levica in SD, a če ne preprečimo enormna preplačila pri nabavi opreme in zdravil, bo zdravstvo še naprej proračunska  posoda brez dna.

Težava je v tem, ker nimamo ustreznih zakonskih omejitev, ki bi preprečile kartelno dogovarjanje v zdravstvu, v farmaciji. In slika je podobna tudi na drugih področjih, saj nadzorne instance ne opravljajo svojih  nalog. Kakor kaže, je možno, da so te same del korupcijskega omrežja.  

Sedanji sistem zdravstvenega zavarovanja ne more obstati. Imamo dve ravni zavarovanja .Osnovno ne zagotavlja zdravstvene vernosti, zato je dopolnilno postalo nuja. Zanimivo je, da imajo skoraj vse stranke v programih navajajo, da je dopolnilno zdravstveno zavarovanje potrebno prenesti v osnovno, saj so v njem zajeti osnovni standardi in bi bili brez njega državljani zdravstveno ogroženi. A se kljub temu se na tem področju nič ne spremeni. To tudi kaže moč internih lobijev in njihov vpliv na odločevalce.

Neprimerno je tudi, da iz naslova dopolnilnega zavarovanja zavarovalnice ustvarjajo dobičke in ne vemo kam se ti plasirajo. Presežki bi morali ostati v zdravstvu ali pa bi se morale zavarovalne premije znižati.

Dodatna oz. posebna  zavarovanja pa naj obsegajo res nadstandardne storitve, npr. luksuzne aranžmaje, inp …

Prav je da rizične dejavnosti in nezdrave življenjske prakse pokrivajo – vsaj v določeni meri – sami »izvajalci« in ne tisti in ne posredno ti, ki skrbe za zdrav način  življenja.

Govorilim o prenosu dobrih praks in omenili severne sosede.

Podobno kot v izobraževanju  dopuščamo, da javne programe izvajajo tudi zasebni zavodi – koncesionarji. Menimo, da je to še vedno javno zdravstvo, saj izvajajo javni program. Namesto številnih omejitev, naj imajo ti možnost dela. V kolikor ga izvajajo in nudijo kvalitetne storitve ni razlogov, da bi jih omejevali. Poleg ordinacij bi lahko imeli tudi večje ambulante, multidisciplinarne centre.

Eden od ugovorov v dosedanjih dolgoletnih polemikah je bil izražen v vprašanju: Zakaj nekdo preide iz javnega zavoda med koncesionarje, če ni v ozadju nek motiv po zaslužku – na račun uporabnikov ? Motivi so lahko tudi drugi, npr. večja samostojnost pri organizaciji dela, fleksibilnost itd …

A, če je zagotovljena konkurenca tudi med samimi koncesionarji, se morajo ti še kako potruditi, da so klienti zadovoljni, da ni »umetnih« doplačil in da so storitve kvaliteten.

Avstrijski model spodbuja konkurenčnost in to je pozitivno. Tudi na lokacijah, ki so za koncesionarje manj zanimive in ali celo nerentabilne, bi spodbujali z davčnimi stimulacijami  ali subvencijami.

Vzpostavljena pa mora biti močna javna nadzorna instanca nad delovanjem sistema, da bodo zdravstven storitve res v interesu uporabnikov.

8

JAVNA UPRAVA

Zagovarjamo vitko javno upravo. Naj bi bila varčna oz. cenejša, vendar hkrati močna, odločna in delovna – torej  operativna, socialno pravična in družbeno odgovorna. Tudi njena  naloga je zagotavljati vladavino prava.

Projekt debirokratizacije je izredno pomemben. To je zahtevna naloga, ki pa rabi pospešek in manj načelnih deklaracij.

Tako imenovano javno zasebno partnerstvo pa je lahko zelo problematično, če ni jasnih razmejitev, saj lahko privede do prelivanja javnih sredstev v zasebne žepe, lahko pa so tudi obratna oškodovanja. V koliko isto področje pokriva tako javni kot zasebno sektor, se lahko ustvarja tudi nelojalna konkurenca, saj javni sektor svoje neučinkovito poslovanje pokriva z sredstvi davkoplačevalcev, dočim  je privatni sektor prepuščen lastnemu financiranju in trgu.

Zavzemamo se za participativnost v upravljanju javnih služb (zdravstvo, šolstvo, zavodi, javna podjetja); dati je treba možnost zainteresiranim skupinam – kot so predstavniki občanov, sveti uporabnikov in izvajalcev – pri upravljanju, usmerjanju in nadzoru.

Nasprotujemo pa poizkusom uveljavljanja modela finančno avtonomnih uprav v javnih zavodih. Po tem modelu so uporabniki praktično odrinjeni in dopuščajo prelivanje sredstev na izvajalske in pod-izvajalske privatne firme, ki so v prikritih personalnih unijah z člani uprav. (Zavrnjeni) krovni zakon o javnih zavodih in kasneje tudi zakon o RTV, bi na posreden način odprl možnost tajkunizacije javnih zavodov. Nedopustno je, da zaposleni v državni upravi opravljajo še izdatno plačano dopolnilno delo, zato je potrebno take primere obravnavati in izključiti iz sistema javne uprave.

9

NACIONALNOVARNOSTNI SISTEM

Nacionalno-varnostni sistem Slovenije je tudi eden od temeljev delovanja države. Naloga države je, da zagotovi pozitivno pripravljenost Slovenske vojske, ki se bo sposobna soočiti z varnostnimi izzivi sodobnega sveta. Slovenska vojska mora skupaj s tradicijo teritorialne obrambe  v javnosti dobiti ustrezno večjo vlogo in pomen.

Povečati moramo svoj vpliv na odločitve zavezništva, da bodo ta v korist slovenskih državljanov in njihove varnosti. Odločno podpiramo razvoj skupnih evropskih obrambnih sil. Evropa ima vse institucije, zakaj ne tudi skupno obrabno politiko.

Politika do migrantov

Ljudem v stiki je potrebno pomagati, a ne na ta način, kot  se sedaj dogaja po svetu. Ločiti je potrebno med dejanskimi  azilanti, begunci iz ogroženih krajev in ekonomskimi migranti. Vsak od teh ima namreč svoje potrebe. Preganjani azilant sigurno drugačne kot nekdo , ki na zahodu išče službo.

Anarhija, ki jo nekateri zavestno podpirajo,  je na koncu škodljiva za same migrante. Prehodijo cel kontinent in potem jih »gostitelji« vračajo nazaj. Tudi tisti, ki najdejo delo, so pogosto le bazen za poceni delovno silo,  na kar, paradoksalno,  premalo opozarjajo stranke tranzicijske levice.

Nezakonite migracije je potrebno ustaviti, že zato ker so nezakonite.

Pomoč ogroženim je potrebno zagotavljati na drugačne načine. To je dolžnost razvitih, saj so v mnogočem odgovorne za njihov položaj. A ta pomoč mora biti usmerjena k izvoru. Pomagati državam , da se izkopljejo iz revščine in ustvarjajo dobro ekonomijo. Le tako bomo preprečili ogromne migracijske tokove.

Obsojamo, da se na njihov račun okoriščajo tihotapci in opozarjamo na  lažno solidarnost mnogih nevladnikov. Politika odprtih meja zgolj povzroča kaos. Povsem je degradiran plemeniti institut azila, ki se množično zlorablja. Za azil se lahko zaprosi le na reguliranih mestih in ne na nezakonitih poteh. Ugotoviti pa je potrebno zakaj prosilci, to niso uveljavili že na prehodi čez varne države.

Smo proti migrantskim kvotam, ki nam jih vsiljuje EU.  Slovenija naj sama presodi koliko tujcev lahko integrira, glede na naše možnosti in zmožnosti. Vzpostaviti je potrebno varne meje in zato tehnološko okrepiti slovensko policijo.   Varovanje meja je tudi imanentna pravica vojske, zato naj priskoči na pomoč policiji, ne pa da najemamo in plačujemo tuje sile.

Ne moremo se znebiti vtisa, da je za to kaotično migrantsko politiko tudi določena politika, če ne ideologija.

Nasploh je tranzicijska levica pretežno usmerjena v internacionalizem,  gradi na doktrini ljudi brez identitete. Od proletariata brez imetja, brez  doma, narodne pridnosti, brez idejne, verske opredelitve, …  imajo morda določene stranke koristi, saj  v njej vidijo svojo volilno bazo.  Po drugi strani pa imajo »korist«, od te mobilne delovno sile  »brez doma« vele-kapital, kot bazen poceni delovne sile.

10

ZUNANJA POLITIKA

2

Brez močnih držav-članic EU ni močne EU.  Vendar po drugi strani lahko obstane le kot skupnost neodvisnih demokracij in nikakor ne kot zbirokratizirana elita, ki služi le sama sebi.

Slovenija naj ohranja svojo identiteto  v kateri koli integraciji. Reafirmirajmo tudi povezave, ki imajo določene zgodovinske in kulturne korenine. Na primer skupina C5.

Občutljivost za mednarodna dogajanja pomeni tudi skrb za položaj nerazvitih. Ne smemo se podrediti logiki bogatih, ki od manj razvitih predvsem jemljejo – zlorabljajo stisko s sramotno nizkim plačevanjem delovne sile, neposrednim ali posrednim izkoriščanjem otroškega dela in izrabljanjem njihovih naravnih bogastev.  Navkljub možni manjši konkurenčnosti ne smemo pozabiti na etiko v mednarodnih odnosih. Krščanska doktrina, na katero se pogosto radi sklicujemo, veleva solidarnost med ljudmi ne glede na narodno pripadnost. Tudi v mednarodnih odnosih moramo težiti k pravičnejši delitvi naravnih in ustvarjenih dobrin. O mednarodnih interakcijah (vključitvi ali izstopu) morajo odločati ljudje na referendumu. Spodbujamo ponovne preverbe izražanja ljudske volje, saj šele praksa pokaže vse razsežnosti preteklih odločitev. Slovenija ne sme molčati ob kršenju mednarodnega prava pa naj njegovo nespoštovanje izhaja iz vplivnih ali prijateljskih držav.

Navkljub temu, da spoštujemo pravico do samoodločbe narodov in podpiramo njihova prizadevanja za lastno državo, te pravice ne smemo uresničevati z nasilnim spreminjanjem meja. Spoštovanje ozemeljska celovitost in nedotakljivost meja   je bil  garant miru po drugi svetovni vojni in je to tudi danes. Ločiti je potrebno pravice tistih narodov, ki še nimajo svoje nacionalne države, od tistih manjšin, ki hočejo na ozemlju druge države oklicati svojo državno suverenost, čeprav imajo v sosedstvu svojo nacionalno državo. „Izjeme” bi sprožile plaz separatističnih gibanj in povzročile hudo mednarodno nestabilnost, navkljub trenutni umiritvi razmer na določenem regionalnem področju.

11

VERA IN DRUŽINA

Zavzemamo se za laično družbo in jasnejšo ločitev cerkve od države, kar po ustavi že  imamo (Zakon o verski svobodi… te ločnice zamegljuje). Laičnost družbene ureditve smatramo za civilizacijsko dobrino.  Le ta omogoča resnično duhovno sproščenost.

Verske skupnosti in država lahko najdejo področja skupnega delovanja in tvorno sodelujejo na mnogih področjih, vendar po načelu enakopravnosti in pluralnosti. Država poleg idejnega in političnega pluralizma, omogoča tudi verski pluralizem. Država omogoča prebivalcem opravljanje verskih aktivnosti in zagotavlja posameznim odmaknjenim skupinam versko oskrbo, ni pa dolžna financirati konfesionalnih vsebin in neposredne verske dejavnosti.

Podpiramo ureditev, ki  državljanom omogoča, da avtonomno podprejo preko dohodninskega deleža tisto versko skupnost ali drugo civilno združenje, ki jo sami žele. To omogoča tudi manjšim skupnostim, da pridobijo finančna sredstva za svoje delovanje. Verske skupnosti avtonomno odločajo kako bodo razporejale in poslovale z lastnimi sredstvi, ko pa gre za uporabo ali souporabo družbenih sredstev, njihovo porabo nadzira država.

Verouk in drugi konfesionalni predmeti ne sodijo v javno šolo. Vendar morajo pa po drugi strani javne izobraževalne ustanove zagotavljati nepristransko splošno razgledanost tudi na tem področju; nepristransko seznanjati učence in dijake z vsemi religijami in duhovnimi gibanji. Te vsebine ne morejo biti le stvar izbirnih predmetov. Zaradi občutljivosti tematike, glede na svetovno nazorsko pluralnost, je prav, da te vsebine podajajo laični strokovni delavci in ne osebe, ki so vezane na določeno cerkev oz. versko skupnost.

Pomembno izhodišče za naše delovanje je družina, ki je naravna in temeljna celica družbene skupnosti. Psihosocialno  zdrava družina je pogoj za oblikovanje zdrave osebnosti. Zato naj bo življenje družbe organizirano tako, da ne krni ali razbija družinskega življenja in odnosov, pač pa jih spodbuja. Družinam, ki so pred razpadom je potrebno nameniti več pozornosti tudi z uvajanjem novih instrumentov obravnave (otrokovo zagovorništvo, mediacija).

Glede drugih partnerskih skupnosti zagovarjamo, da se z zakonom uredi enakopraven položaj partnerjev znotraj kakršnekoli partnerske skupnosti. Ta zakon naj uredi status za vse zveze, ki si po določenem obdobju skupnega življenja žele pravno urediti ter registrirati medsebojne pravice in obveznosti. Ob tem je irelevantno  na kakšni spolni osnovi temelji taka skupnost.    

Nismo pa zato, da istospolni partnerji posvajajo otroke. V vseh drugih pravicah pa so lahko enakopravni, O te smo se že v okviru referenduma jasno opredelili

Odobravamo načrtovanje družine in zdravju neškodljivo kontracepcijo. Omejevanje rojstev v revnih, nerazvitih državah je manjše zlo kot pa množično umiranje otrok v prvih letih starosti. Oviranje ali zavračanje distribucije kondoma  in osveščanja o zaščiti je neodgovorno.

Vprašanje splava  (ali je zlo in/ali v kašni meri) sproža dolgotrajne moralne dileme, na katere pa menimo, da ni enostavnega odgovora. Smatramo, da je človek »določen«  ob spočetju, priznamo pa, da presoja o tem, v katerem trenutku je oplojeno jajčece človek v polnem pomenu besede, ni splošno priznano mnenje. Menimo, da  splava ne smemo kriminalizirati.  Splav bi bil lahko dopusten, če so matere žrtve spolnega nasilja, če bi rojstvo otroka ogrozilo zdravstveno stanje ali celo življenje matere ali če bi zaradi finančne stiske bile same prisiljene k prekinitvi nosečnosti. V osebni stiski je to stvar presoje matere in očeta ter posledično njune vesti. Vsekakor bi prepoved splava prinesla še več hudega, saj bi se noseče ženske v stiski zatekale k mazačem in bi bilo še bolj ogroženo tudi njihovo zdravje. Ni pa prav, da splav nadomešča druge metode za preprečevanje rojstev, mnogim služi le kot nadomestilo za ne-uporabo le teh ali neustrezno zaščito.

Država naj omogoča lažji postopek posvojitve in umetne oploditve neplodnim parom. Neplodnost naj se prizna za bolezen tako, da iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja ne bo več omejevanja števila umetnih oploditev. Dovoli naj se tudi neanonimne darovalce spolnih celic, saj si včasih sorodniki in prijatelji želijo pomagati čisto določeni osebi. Trenutno odhajajo taki darovalci na postopke v tujino.

K večji rodnosti bi vsekakor pripomogel stabilnejši in varnejši način življenja. Eksistenčna, socialno pravna negotovost, zaposlitvena negotovost (prevladujejo razmerja za določen čas,) pravno-upravni nered,…, ne ustvarja varne življenjske klime. Kljub tem težavam pa bi se morali bolj odpreti za življenje, pa čeprav razmere niso vedno optimalne.

Stanovanjski sklad in stanovanjsko varčevanje za mlade sta dva izredno pomembna podsistema za katera pa lahko rečemo, da ne delujeta učinkovito. Praktično je izničen instrument namenskega varčevanja.  Namenski stanovanjski krediti se glede višine in plačilnih pogojev praktično ne razlikujejo od drugih splošnih kreditov.

12

KULTURA IN ODNOS DO ZGODOVINE

Podpiramo svobodno ustvarjalnost v kulturi, saj je to področje kreativnega duha, ki ga ne moremo zamejiti in razvrščati  »v predalčke«.

Vseeno pa menimo, da obstajajo tri ključne dimenzije:  Tradicionalna, uveljavljena dediščina, ki govori o naši identiteti, / sodobna/moderna kultura   / in ne-časovna eksperimentalna kultura. Ker pa ni kulturna produkcija vedno komercialno uspešna, je prav, da skupnost vsaj v določeni meri subvencionira vse te tri nivoje.

Sodobni duh kulture pa je kot vsaka svoboščina tudi omejen s človekovimi pravicami. Pozorni moramo biti na subverzivne produkte, ki vzbujajo nestrpnost ali so žaljivi do določenih kategorij prebivalstva.

Kulturna idenditeta

Multikulturalizem obstaja, dokler več kultur živi med seboj v sožitju, ko pa se vmeša neka imperativna kultura, ki hoče biti edina veljavna, je kritika takega ravnanja gotovo utemeljena, saj s tem krši pravico do svoje kulture drugim.

V Novi socialdemokraciji pravico do identitete – tako kolektivne kot individualne – smatramo za posebno človekovo pravico. 

Ko  se naslavljamo  z »drage Slovenke in Slovenci, omenjamo  tudi državljane. To  izhaja iz same Ustave. V Sloveniji  so prebivalci različnih etničnih skupnosti.  In prav je, da se nihče v naši državi ne počuti kot drugorazredni. Konec koncev se lahko nekdo opredeli tudi za kozmopolita, če je to njegova identiteta.

A  3. člen Ustave govori tudi o slovenskem narodu kot konstitutivnem elementu njene državnosti. In ravno zaradi ohranjanja  te nacionalne identitete, tradicionalnih vrednot  slovenske družbe na splošni ravni  ne podpiramo multikulturalističnega koncepta.

 Ključni atribut slovenske kulture je jezik. Zato smo tako hvaležni reformaciji, ki je prinesla prve tiske v našem jeziku in nam utemeljila knjižni jezik.

Poudarjanje narodne identitete se pogosto tolmači kot predmodena, nazadnjaška drža, kozmopolitizem pa kot nekaj naprednega; posebno v času globalizacije.

Seveda pa moramo biti ob poudarjanju »svojega« pozorni  na pojave šovinizma, povzdigovanje enega naroda nad drugim, ene kulture nad ostale. Pravi domoljub ne zaničuje druge.

In, če se zopet vrnemo k okrožnici  papeža Frančiška: Fratelli tutti, torej če tudi smo vsi »bratje in sestre v Kristusu« to ne pomeni, da nimamo pravice do kulturne identitete – kolektivne in osebne.

Kultura se ne sme izrabljati kot sredstvo prikritega levega ali desnega političnega boja. Na primer ločnica med satiro in prog-agitacijo je pogosta nejasna. Kaj je nestrpnost, kaj je nedopustna žalitev, vandalizem, itd …, ter po drugi strani kaj umetniška instalacija oz. performance je nejasno, včasih kar namerno zabrisano.  Nekaj pa je gotovo:

Izrazita uporaba dvojnih meril, na katera bomo v NS vedno opozarjali !

ODNOS DO ZGODOVINE

»Zgodivna je naša učiteljica« niso le leporečne besede. Res se iz nje lahko marsikaj naučimo, seveda, če je ta predstavljena verodostojno in celovito.

A žal je resničen tudi rek, da zgodovino pišejo zmagovalci. V totalitarnih sistemih si oblast ne podredi le medije, ampak tudi zgodovinopisje. O sedanjosti in preteklosti se mora slišati kakor veleva oblast. Žal je bilo tako v veliki meri tudi pri nas. Posledice prilagajanja prikazovanja slavne preteklosti zmagovalca do neke mere čutimo še danes.

Na primer, če vzamemo le obeležje odpora proti okupatorju. Kljub špornemu datumu ,je to obeležje postalo celo državni prazni. Partizan , krščanski socialist Edvard Kocbek je zapisal:

 Zgodovina NOB ne pozna nobene oficialne ustanovitve OF. … Ta datum (27. april) je nastal manipulativno. Kidrič je potreboval ta datum in zato so pač nek debaterski sestanek pri Vidmarju proglasili za zgodovinski datum. …. Drugič, pa me na tistem debaterskem sestanek  zato ni bilo, ker so mi bili  komunisti tisti  čas Hitlerjeva pakta  s Stalinom upravičeno sumljivi , zato sem pogovor z njimi odklanjal vse Hitlerjevega napada na ZSSZ. Prava OF se je z njimi začela oblikovati šele po tem datumu, poletje 1941 je izoblikovalo OF, posebno, ko se je začela širiti novica, da v njej sodelujejo krščanski socialisti«.

Vir: Andrej Inkret in stoletje bo zardelo , stran  132

Citiranje, avtentičnega pričevalca tistega časa pa ne pomeni, da odpor proti okupatorju ne odobravamo.

Brez naših fantov in mož – pretežno iz krščanskih družin –   ki so se z orožjem uprli okupaciji in podpori ljudi na terenu, bi nas težko umestili na zavezniško stran.

V naši stranki smo že pred leti proučevali ta del naše zgodovine.

Izrekamo priznanje  partizanskemu odporu in ga smatramo za pogumno domoljubno dejanje. Kaj seje dogajalo med vojno in po njej, kako in zakaj je prišlo   do bratomorne vojne pa je druga, tragična plat te zgodbe.

Menimo , da je nedavna izjava Slovenske akademije znanosti in umetnosti o spravi

(ob tridesetletnici samostojne slovenske države) koncizna in osvetljuje dogajanje iz večih zornih kotov.  Podobna stališča je naša stranka izrekala že pred časom in smo na to temo tudi že organizirali omizje.

Citiramo pomembne odlomke iz izjave SAZU-ja:

»Ko torej obsojamo revolucionarno nasilje, ne obsojamo obenem tudi narodnoosvobodilnega upora, ki je navdihujoče dejanje in eden od temeljev naše državnosti. In ko obsojamo kolaboracijo z okupatorjem, prav tako ne obsojamo odpora proti revolucionarnemu nasilju. Ob tem priznavamo načelo osebne odgovornosti vsakega posameznika in pravico vsakega izmed nas do kritične presoje namenov in dejanj na osebni in kolektivni ravni.

Največja tragedija druge svetovne vojne v Sloveniji je bil bratomorni spopad med Slovenci samimi z mnogimi žrtvami na partizanski in nasprotni strani. Soodgovornost in krivdo zanj nosita obe strani. Na obeh straneh so bili storjeni tudi številni zločini. Med njimi po svoji strahovitosti izstopa poboj tisočev domobrancev in civilistov, ki ga je komunistična oblast zakrivila takoj po koncu vojne. Vsak zločin je zavržno dejanje, še zlasti zavržen in v nasprotju s temeljnimi pravnimi in civilizacijskimi načeli pa je zunajsodni množični poboj v času miru. Za zločine ni opravičila. Lahko jih le obžalujemo in poskrbimo za pietetni spomin na žrtve, ki je hkrati opomin vsem nam, da se podobna tragedija ne ponovi nikoli več.«

Prenovljena programska deklaracija sprejeta na korespondenčni seji stranke  5. aprila 2021