PROGRAMSKA DEKLARACIJA

PROGRAM

stranke NS  Nova socialdemokracija

(leto 2021/22)

KAZALO

PROGRAM stranke

NS Nova socialdemokracija – 2021

UVOD

v programska poglavja

RAZLOGI ZA USTANOVITEV NOVE SOCIALDEMOKRACIJE

IDEJNA IZHODIŠČA, VREDNOTE

ISKANJA SOCILDEMOKRATSKE IDENDITETE

IN NAŠA »TREJA POT«

I.

ODPRAVA ANOMALIJ

kot predpogoj  sobivanja danes in v prihodnje

II.

VKLJUČEVALNA SOCIALNA POLITIKA

in

ENAKOST MOŽNOSTI

II. / A

VKLJUČEVALNA SOCIALNA POLITIKA

NALOGA SOCIALNE POLITIKE

AKTIVNA POLITIKA  ZAPOSLOVANJA IN VARNA FLEKSIBILNOST

II. / B

ENAKOST MOŽNOSTI in njen temelj:

dostopno, brezplačno izobraževanje in

poklicno usposabljanje

III.

Kritika uveljavljenega sistema   DEMO-KRACIJE (A)

Vprašljiva AVTONOMIJA CIVILNE DRUŽBE (B)

Nezadovoljiv sistem  DRUŽBENEGA NADZORA (C)

Delovanje JAVNE UPRAVE (D)

III. / A

Kritika uveljavljenega sistema   DEMO-KRACIJE

VOLILNI SISTEM

REFERENDUMSKO ODLOČANJE

LOKALNA SAMOUPRAVA IN REGIONALNI RAZVOJ

III. / B

Nezadovoljiv sistem  DRUŽBENEGA NADZORA

in

ocena delovanja SODNE VEJE OBLASTI

III. / C

vprašljiva AVTONOMIJA CIVILNE DRUŽBE

III. / D

JAVNA UPRAVA

IV.

JAVNI DRUŽBENI  SEKTOR

v relaciji in povezavi z zasebnim

IZOBRAŽEVANJE, ZNANOST IN ŠPORT

ZDRAVSTVENI SISTEM

VARSTVO NARAVE IN SKRB ZA OKOLJE

V.

GOSPODARSTVO

Splošno o KONKURENČNEM TRŽNEM GOSPODARSTVU

EKONOMSKI MODELI

KONKURENČNA  TRŽNA EKONOMIJA,

FISKALNA IN DAVČNA POLITIKA

EKONOMSKA DEMOKRACIJA

in NOTRANJE DELAVSKO (SO)LASTNIŠTVO

ter  VARSTVO DELAVSKIH PRAVIC

VI.

ZUNANJA POLITIKA

in

OBRAMBNO VARNOSTNI SISTEM

ZUNANJA POLITIKA

MIGRANTSKA POLITIKA

OBRAMBNO VARNOSTNI SISTEM

VOJSKA in teritorialna obramba

Nezakoniti prehodi migrantov in pravica do azila

VII.

VERA IN DRUŽINA

VIII.

KULTURA in IDENDITETA

POSLANSTVO KULTURE

NARODNA IDENTITEA – MULTIKULTURALIZEM IN  KOZMOPOLITIZEM

MANJŠINE – zamejci in zdomci ter doseljenci

IX.

POGLED NAZAJ

Tri desetletja po tranziciji

in

odnos do polpretekle zgodovine

>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>        <<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<

UVOD

v programska poglavja

RAZLOGI ZA USTANOVITEV NOVE SOCIALDEMOKRACIJE

IDEJNA IZHODIŠČA, VREDNOTE

ISKANJA SOCILDEMOKRATSKE IDENDITETE

IN NAŠA »TREJA POT«

RAZLOGI ZA USTANOVITEV NOVE SOCIALDEMOKRACIJE

     Že v obdobju slovenske politične pomladi je zrasla ideja o nujnosti organiziranja moderne evropske socialne demokracije na slovenskih tleh, ideja o  politični organizaciji, ki ni determinirana z marksistično doktrino in povezana s strukturami prejšnjega režima.

V teh okoliščinah je potrebno razumeti ustanovitev (Tomšičeve) Socialdemokratske zveze Slovenije (SDZS / SDSS). Eden od njenih soustanoviteljev je bil tudi sedanji predsednik  NS  Andrej Magajna.

Ne skrivamo ambicije, da želimo obnoviti »Tomšičevo« SDZS/SDSS in se postaviti kot alternativa tranzicijske levici.

Vzore pa ne iščemo le drugod, ampak tudi v naši bogati dediščini – predvojnih socialnih, političnih in sindikalnih gibanjih, ki so bila po krivici zamolčana.

Če se nekateri proglašajo za ponosne naslednike Zveze komunistov, smo v Novi socialdemokraciji   ponosni na naše predhodnike: od Prepeluhovih in Kristanovih socialdemokratov do krščansko socialnega gibanja Janeza Evangelista Kreka, Vigilija Ščeka, Filipa Terčelja,  Franca Jeze in bolj krščansko-socialistično orientiranih: Andreja Gosarja, Aleša Stanovnika, Edvarda Kocbeka, Tomaža Furlana, Stanka Vuka in mnogih drugih.

Že v naših predhodnih programih smo se navezovali na to naše slovensko izročilo.

Pa ne zgolj zaradi nostalgije po preteklem, ampak ker v NS postavljamo naše predhodnike, kot je npr. Janez Evangelist Krek,  za temelj sodobne, tako imenovane vključevalne socialne politike.

Z novim poimenovanjem smo hoteli zajeti širši koncept, saj se socialne doktrine ne morejo zreducirati na eno ime in eno družbeno gibanje. Oznaka: krščanski socialisti se je pokazala kot preveč ozka opredelitev. Obstaja pa teoretska zadrega, kako najti en označevalec za struje, ki imajo sicer določen skupni imenovalec, so pa nastajale v različnih časovnih obdobjih in se med seboj tudi nekoliko razlikujejo. Odločili smo se za socialdemokracijo, ki jo lahko razlagamo v širokem pomenu besede. 

Predpona »nova«  nakazuje po eno strani odprt prostor novih iskanj in nove  sinteze, ob enem pa kaže tudi na razlike do strank s podobno oznako, ki pa  temelje na drugačnih osnovah.

Poleg na novo obujenega izročila slovenskegaprostora iščemo vzore tudi v zahodni socialdemokraciji, ki je prešla skozi različne »evolucijske faze«. Ta danes išče nove identitete ter se še vedno sprašuje o tako imenovani »tretji poti«.

Že od nekdaj je socialdemokracija zahodnega tipa pri nas uživala podporo med ljudmi. Voditelji,   npr.: Villy Brandt (pred njim pa še posebej Helmut Schmidt), Olaf Palme, Bruno Kreisky, Benedetto Craxi,  so uživali ugled, čeprav jih je naša v leninizmu vzgojena partijska, dogmatična oblast in »njihovi profesorji« do konca poslabševalno označevala:  za » Bernsteinove revizioniste«.

Seveda se je treba zavedati, da je ta stoletna doktrina prešla veliko stopenj in se v času spreminjala.

Več o tem→ v poglavju o identiteti in posebnem strankinem gradivu Zgodovina socialdemokracije.

Zakaj  sploh govoriti o socialdemokratski  alternativi,  ko paimamo levo od sredine že paleto strank, ki prav tako bolj ali manj  prisegajo na evro tradicijo. ((Opomba: Čeravno so npr. skoraj do  uvedbe političnega pluralizma socialdemokrate še vedno(pejorativno) označevali za revizioniste.))

Razlog je dvom glede njihove verodostojnosti/kredibilnosti oz. v nezaupanju.

Iz česa izvira nezaupanje:

To je zelo široka tema z več dimenzijami. Lahko bi govorili o načelnih ideoloških razlogih, polpretekli zgodovini  in presoji ravnanj v sodobnosti.

Praktično vse vzhodnoevropske komunistične oz. tako imenovane delavske partije so se po padcu berlinskega zidu preimenovale v socialdemokratske in več ali manj  prevzele zahodne programe. Tudi pri nas so se stranke, ki so izšle iz bivših družbeno političnih organizacij, preimenovale.

Vendar, se zares tudi prenovile? Je sploh možno na hitro doseči tak vedenjsko kognitivni preskok?

Ob tem se torej lahko vprašamo ali so dejansko padli tudi stebri »Leninove doktrine«.  So bili tudi pri nas vsaj preseženi?

Kaj razumeti kot ključne postulate leninizma in zakaj ravno Lenin ob vsej marksistični tradiciji?

O tem  več → uvodnem  poglavju identiteti,v tem uvodnem delu pa je potrebno omeniti, da je bila zgodovina socialdemokracije povezana z dvema ključnima in  povsem različnima  revizijama: Bernsteinova in Leninovo.  Eduardo Bernstein je dejansko naredil kvalitativni preskok iz političnega monizma v politični pluralizem, v katerega je šla  zahodnoevropska socialdemokracija, dočim je Lenin vzpostavil  totalitarizem, enopartizem z eliminacijo kakršnekoli opozicije in avtonomne civilne družbe. V SZ je leninizem s Stalinom na čelu postal še bolj nasilen, v nekateri drugih socialističnih državah (vključno z Jugoslavijo),  pa manj represiven. Vendar je v osnovi  vseeno ohranil svoj nedemokratični karakter.

Govorimo o izredno nevarni reviziji, ki je imela tudi velike zgodovinske posledice:  vzpostavitev prvega totalitarizma v triadi ob fašizmu in nacizmu.

In če je Karl Marx govoril o prehodnem obdobju kot diktaturi proletariata naredi tudi tu Lenin usodno revizijo ter to prehodno obdobje – ki bi po Marxu veljalo do ukinitvi razredov, zmanjšanju pomena narodov, družine in sploh odmrtja države, itd…( za kar bi ga lahko uvrstili v krog socialističnih utopistov) –  oziroma obstoječi  sovjetski sistem proglasi za višjo stopno demokracije napram zahodni pluralni, strankarski demokraciji. Naši komunisti pa storijo še korak dlje  in Kardeljev koncept bazične demokracije reklamirajo v svetu kot neko posebno pot. Tako v sovjetskem kot našem primeru pa lahko govorimo o enopartijskem demokratičnem centralizmu, po katerem »delovno ljudstvo in občani« lahko le potrjujejo kandidate , ki jih je postavljala Partija. In to na zaprtih listah, brez možnosti izbire.

To pa je za nas NS ključna tema. Ne samo, ker imamo »demokracijo« v imenu, ampak ker je to sploh osnova, da država deluje v interesu skupnosti, vseh nas, državljanov.

Zaskrbljujoče pa je tudi,  da se »ponosni nasledniki zveze komunistov« in  pravzaprav tudi postmarksisti različnih vrst na teoretsko  filozofski ravni do leninizma niso distancirali. Kritično presojajo le njegove ekscese in stalinizem, dočim je po naši presoji, (presoji Programskega sveta NS) Stalin zgolj radikalizirani Lenin.

Vprašanje zaupanja ima pravzaprav že dolgo zgodovino.

Medvojno pluralno zavezništvo znotraj Osvobodilne fronte se je sprevrglo v  enopartizem. S strani Partije je bilo zaradi težnje po monopolu eliminirano celo prvo antifašistično gibanje TIGR. Izigrano je bilo Kocbekovo zaupanje. Čeprav krščanski socialist in partizan Edvard Kocbek nikoli ni bil za strankarski sistem in je videl posebno vlogo komunistov pri družbeni preobrazbi, je nasprotoval njihovi oblastni hegemoniji ter  pristal v nemilosti. S strani  komunistov je bil izigran tudi povojni sporazum Tito-Šubašič. Čeprav so obljubljali demokracijo, so prepovedali strankarsko politično združevanje razen svojih organizacij.

Opomba: Ob teh kritičnih pripombah V NS ne mislimo, da je bilo v preteklosti vse slabo.

Čeprav se o naši specifični poti v socializem, tako imenovanem samoupravnem modelu,  govori le v luči napak oz. slabosti na izvedbeni plati, na praktični ravni je ideja zanimiva, sistemsko pa je seveda nerealna.

Nevarnost pa ni le zaradi  pomanjkanja kritične distance do nedemokratičnih praks, ampak ker je utopična in škodljiva. Recidivi leninizma v novih oblikah se na sofisticiran način vlečejo v današnji čas.

Več o tem →  v naslednjem odstavku o idejnih izhodiščih in vrednotah; obsežneje pa v posebnem strankinem gradivu Zgodovina socialdemokracije.

Sicer pa se tranzicijska levica ne ukvarja kaj dosti z »razrednimi vprašanji«, oz. če smo sodobnejši, s položajem delojemalcev in prekariatom, bolj z manjšinami, drugačno spolno umerjenimi in s trajnostno naravnostjo, eko-zelenimi temami ter drugimi modernimi področji …, kar ni nič narobe. Ta »zamenjava prioritet levice« je po svoje predvidljiva, saj ima dejansko že zgodovino. O tem je  že po vojni pisal Milovan Đilas. Po eliminaciji »razrednega sovražnika« se je avantgarda  kmalu postavila v vlogo Novega razreda (kakor je naslov njegove znamenite knjige) z vsemi privilegiji in prikrito vzporedno državo. Nasledniki pragmatične partijske linije, ki je v Sloveniji postala dominantna posebno po letu 1986,  so se tudi po tranziciji dobro prilagodili razmeram. Med drugim so se postavili na vodilna mesta v post-državnih firmah in ob procesu privatizacije dobro znašli tudi v procesih polaščanja oz. divjega lastninjenja, kakor  danes še dodatno razkrivajo novejše študije  podjetniškega analitika Rada Pezdirja. In ni čudno da so stali ob stani, oz. bili pasivni, ob razkritju večmilijardne bančne luknje, prikritega pranja denarja za tujo državo (afera NLB&Iran-gate), ob razkritju davčnih oaz, pa tudi ob korupciji v javnem sektorju npr. v zdravstvu.

Tudi to, da prakticiramo odtujeni, izrazito zaprti strankokratski sistem  že tri desetletja,  »ponosnih naslednikov zveze komunistov«  posebej ne vznemirja, kar je sicer zanje, saj so nas poučevali o nestrankarski  demokraciji, paradoksalno.

Enako je, ko govorimo o drugem demokratičnem deficitu predstavniške demokracije, izredno slabem delovanju nadzornih instanc na vseh nivojih, ki so za delovanje predstavnikov demokracije nepogrešljive.

Tudi to so razlogi za nezaupanje, o katerem govorimo.

Več o tem →  v poglavju I.  ki se nanaša na  anomalije

Vprašanje ne/zaupanja pa ni nekaj kategoričnega, poleg sodi tudi tudi vprašanje – do katere mere.

Ekstremni negativizem in politika »okopov« za NS ni sprejemljiva.

Že pri ustanoviteljih »Tomšičeve« SDZS/SDSS ta ni bilo absolutna, saj so priznali  tudi  »drugi strani« pozitivno energijo; prepoznali veliko oseb, ki so verjeli v socializem in delali v dobro skupnosti. In tudi v preteklosti ni bilo vse slabo. Zato je prišlo do iskanja povezav z (določenimi) prenovitelji še v času Jožeta Pučnika. Izključevalni radikali na eni in drugi strani pa so to preprečili.

Naslednji poizkus zbliževanj sega v leto 2008, ko smo Krščanski socialisti  Slovenije, predhodnice sedanje Nove socialdemokracije, kandidirali na listi Pahorjeve SD. Motiv pa ni bila samo volilna kalkulacija, ampak  podpora Pahorjevi liniji, ki je kazala na resno prenovo. A žal se je zadnja leta SD nekako oddaljila  od njega ter se radikalizirala  (samo v retoriki) v levo.

A treba je pritrditi, da je preimenovanim (in v določeni meri tudi dejansko programsko reformiranim) političnim strankam prejšnjega sistema  uspela re-afirmacija,  nazadnje tudi zaradi podpore v javnosti. Navkljub skupni zmagi DEMOS-ove koalicije je posamično  največ glasov dobila Stranka demokratične prenove, naslednica Zveze komunistov. Bivši predsednik ZK pa je bil tudi zmagovalec na predsedniških volitvah. V javnosti je bilo namreč močno prisotno prepričanje, da je bil naš prejšnji režim zelo drugačen od vzhodnoevropskih socialističnih držav.

Potrebno je tudi omeniti, da programske razlike medstrankami levo od sredine – vsaj na deklarativni ravni – niso zelo velike. Morda se kažejo bolj v prioritetah. Na prvo  mesto smo v NS dali zahteve po implementaciji načela enakih možnosti;  takoj zatem pa obsežno poglavje o demokraciji. In če smo radikali, smo ravno na tem področju.

Na sploh se stranke ne smejo afirmirati ob tem, proti komu ali proti čemu so, ampak na pozitivnem afirmativnem programu. Je pa tudi res, da se je najprej potrebno lotiti anomalij, ki pozitivni afirmativni program onemogočajo.

Povzetek:

Menimo, da navkljub izredno velikemu številu registriranih strank takšna leva idejno politična opcija, ki ni vezana na strukture prejšnjega sistema in črpa iz predvojne bogate socialne tradicije ter išče vzore v zahodni evropski socialdemokraciji, pravzaprav manjka.

Naša specifika je obstoj opcij, ki so nastale na drugačnih zgodovinskih osnovah. To se je odražalo že prej v programu naše stranke s predhodnim imenom: Krščanski socialisti Slovenije – Krekovi socialisti.

Kaj moramo, moremo in zmoremo ?

Svojo specifiko in  identiteto torej znamo opredeliti. Imamo intelektualni potencial, vendar, ali ima kdo od tega korist. Naš vpliv na politiko je majhen. Slovenija je še vedno ideološko zelo bipolarno razdeljena. Vendar sta oba pola enotna, ko je potrebno brisati alternative. Obojim je akcijska enotnost imperativ, zato odstopanj med potencialnimi koalicijskimi  partnerji ne sme biti. Ločana stališča so takoj proglašena za izdajo.

V Sloveniji je veliko pozitivnih iniciativ,  ki pa ne zažive. Brez medijev te ni. Na tem mestu bi lahko parafrazirali Descartov »Cogito, ergo sum« v priredbi: In media informationes sum ergo sum.

Protagonisti teh iniciativ v startu kljub vlaganju ogromno  energije, omagajo, zajame jih malodušje in vse gre mimo, v pozabo. Kljub temu, da predhodnica naše stranke sega že daleč nazaj in čeprav smo bili aktivni, večjega preboja v politični prostor ni bilo. Razlog je lahko »subjektivni faktor«,  vendar smo že kot krščanski socialisti naleteli na medijske blokade. Podobno se je dogajalo tudi »Tomšičevi« socialdemokratska stranki (katere soustanovitelj je bil ob dr. Gorazdu Drevenšku, sedanji predsednik NS Andrej Magajna), ki se je  želela profilirati kot »ne-komunistična levica«,  vendar ni bila deležna ustrezne promocije, oz. predvsem negativnih konotacij. Leta 1992 se je komaj uvrstila v parlament. Poleg vzrokov, ki izhajajo iz nje same, vidimo razlog v blokadah tranzicijske levice, ki ni želela, da bi še kdo drug nagovarjal »njihovo« volilno bazo. Politična desnica (ki ima tudi sicer manjši vpliv v dominantnih  medijih) pa strankam, ki se od centra nagibajo proti levi, tudi ni bila pripravljena »delati reklame«.

IDEJNA IZHODIŠČA IN VREDNOTE

Zakaj sploh govoriti idejnih izhodiščih  in vrednotah?

Mnoge stranke, celo tiste, ki imajo zgodovinsko tradicijo, razglašajo, da nimajo ideoloških ozadij oz. podlag in le-te pogosto tolmačijo kot ideologijo. Prisegajo na usmerjenost v prihodnost in bližnje pragmatične cilje. Samo zaradi tega jim sicer ne smemo očitati, da nimajo vrednot, a vseeno pogosto predstavljajo le nabor splošno sprejetih ciljev ali sledijo trenutnim popularnim trendom.

Le kdo ni za demokracijo, vladavino prava, človekove pravice, avtonomijo civilne družbe, … pa trajnostni razvoj, skrb za okolje, skladen regionalni razvoj, zagotavljanje energetsko obnovljivih virov, prehrambno samooskrbo, itd.

Lepo je slišati, a kaj se dogaja v praksi:

Tisti, ki jim bilo v preteklosti malo mar za intenzivno industrijsko onesnaževanje,  danes prisegajo na čisto okolje. Potomci teh, ki so nam v preteklosti govorili o nestrankarski, neposredni demokraciji, danes zagovarjajo obstoječi, najbolj strankokratski sistem daleč na okoli; ter so dopustili, da se je referendumsko odločanje zelo otežilo in omejilo.  Za liberalce so se po družbenem preobratu razglašali novodobni podjetniki, po večini vpeti na proračunska sredstva, ki niso imeli nobenih predhodnih gospodarskih izkušenj. Ni stranke, ki ne bi prisegala na zaščito kmetijskih zemljišč pred pozidavami, a vidimo kako so v praksi izjeme že kar postale pravilo, itd …

Ravno zaradi te splošnosti in površnosti ter  promoviranja dopadljivih  tem, ki so  namenjene vsakokratnim volitvam, »programske deklaracije« nimajo prave kredibilnosti.

Naša idejna izhodišča in vrednote

Naša stranka se je že predhodno imenovala po dr. Janezu Evangelistu Kreku, enemu od ključnih »botrov« sodobne vključevalne socialne politike, o kateri bomo govorili obsežneje in bolj poglobljeno v posebnih programskih prilogah.

Že prejšnje poimenovanje naše stranke Krščanski socialisti Slovenije – Krekovi socialisti nakazuje, da izhajamo iz idealističnega svetovnega nazora, razumljeno v relaciji do materializma.  Jezusov imperativ ljubezni do bližnjega, zaradi skupnega Očeta, po katerem smo si bratje in sestre, je temelj krščanske etike. To evangelijsko izročilo se odslikava tudi v pismih apostola Pavla in Jakoba. Kot eno od najbolj konciznih interpretacij etike evangelija ga zasledimo v Pavlovem pismu Galačanom:  »Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.« (Gal 3,28)

Krek se je navezoval na krščansko socialno gibanje tistega časa. V tem kontekstu je potrebno še posebej izpostaviti papeža Leona XIII. in škofa Kettelerja. Leon XII. je bil znan pod imenom socialni papež. Javno je izjavil, da je bil Ketteler njegov veliki predhodnik. (škof Wilhelm Emmanuel von Ketteler je bil nemški teolog in politik.)  Že s temi besedami je povedal, da se on in katoliška cerkev strinjata s socialnimi reformami. Leon XII. pa ni ostal samo pri teh besedah. Znano je, da je izdal okrožnico o socialnih problemih pod naslovom »Rerum novarum«

Od filozofskih smeri nam je blizu  personalizem, razumevanje človeka kot enkratne osebe.

( več → v posebnih strankinih gradivih )

Naše družbeno vodilo  je vzajemno  sodelovanje, solidarnost, ter humanizem v pomenu človečnosti. Družbeno solidarnost, eno od centralnih etičnih kategorij, razumemo kot skrb za sočloveka, pomoč in ponujeno roko tem, ki so prikrajšani – v najširšem pomenu besede.

Ta se ne sme omejevati na te, ki so v neposredni bližini ali te, ki so nam blizu zaradi skupnih interesov ali so nam podobni, ampak tudi širše, planetarno. Npr. revščina je problem celega sveta.

Skrb za bližnjega, se naj torej ne odraža  le na nivoju dobesedno neposrednih odnosov, ampak se mora  udejanjati tudi na  kolektivni ravni.

Ne zgolj kot dobrodelnost – na individualni ali kolektivni ravni – in tudi ne zgolj kot zagotavljanje podpor na državni ravni, ampak, kot »pomoč za samopomoč«. Govorimo o vključevalni socialni politiki  in uresničevanju načela enakih možnosti na sistemski in praktični ravni.

Implementacije načela solidarnosti so ključne točke našega programa.

ISKANJA SOCILDEMOKRATSKE IDENDITETE

in

NAŠA »TRETJA POT«

Socialdemokratska doktrina je prešla veliko stopenj in modifikacij; skozi zgodovino je se je spreminjala.

Kvalitativni preskok se je dogodil z Bernsteinovo revizijo. Na tem že desetletja temelji zahodna socialdemokracija. Za razliko od klasičnih marksistov so »revizionisti« opustili doktrino diktature proletarijata in  sprejeli načelo, da nikogar ne smemo siliti v socializem. Parlamentarno demokracijo in spoštovanje človekovih pravic so sprejeli kot vrednoto samo po sebi; in ne tako kot post-marksisti le kot taktično možnost »naprednih sil«, da pridejo do oblasti s tako imenovano metodo infiltracije v sistem.

O evoluciji socialdemokracije lahko govorimo le na zahodu,

saj se je ta odvijala v svobodnem miselnem prostoru, med tem ko se  doktrina v bivših realsocialističnih državah ni veliko oddaljila od leninizma, navkljub Frankfurtski šoli in vsem post-marksističnim teoretikom,

Tudi naši teoretiki iz predtranzicijskih časov  (nekateri živeči pa še danes) oz. profesorji na katedrah so leninizem  prikazovali kot modifikacijo Marxa in Engelsa in ne kot izrazito negativni odklon, ki je pripeljal v rdeči totalitarizem. Tudi po našem mnenju je Stalin le radikalizirani Lenin. O Leninu kot revizionistu pravzaprav govori že Karel Kautsky, sicer znan kot ortodoksni marksist.  Eduardo Bernstein pa je dejansko naredil kvalitativni preskok iz političnega monizma v politični pluralizem, ki je temelj demokracije, vsaj kot jo razume zahodna civilizacija, kot pravzor ga je videl že v  grškem polisu.

revizija:

Po izvornem marksizmu naj bi se revolucija dogodila tam, kjer so  produkcijske sile in z njimi povezan proletariat najbolj razvite  – kakor sta napovedala Marx in Engels.

Naparam historičnim »objektivnim« okoliščinam Lenin povzdigne pomen angažmaja subjektivnih sil. (Kardelj je uporabljal izraz: historični subjekt) Avantgarda naj pač izkoristi ugodne razmere za prevzem oblasti, recimo tam, kje je buržoazija najšibkejši člen.  Po Leninu: »Angažirati se  za najprogresivnejšo možnost«.   Zaradi tovrstne revizije Marxa, ki temelji na prilagajanju okoliščinam, bi lahko Lenina označili tudi kot »botra levega pragmatizma«, čemur so še posebej sledili slovenski komunisti. Za dosego ciljev so se bili npr. leninisti pripravljeni celo odreči naglaševanju internacionalizma in se povezovati z nacionalističnimi osvobodilni gibanji – od španske državljanske vojne naprej. To je postala sploh strategija Kominterne. To se je odrazilo tudi v  konceptu naše Osvobodilne fronte.  Pragmatična premetenost političnega uma se je desetletja kasneje še posebej pokazala ob naši tranziciji v projektu tako imenovanega sestopa iz oblasti in  demokratične prenove.

Za revolucionarni preobrat je bila torej za Leninove boljševike primerna ravno carska Rusija. Pragmatični Lenin ni čakal, da se bo revolucija dogodila tam, kjer je proletariat najmočnejši. Z obljubo miru je v dolgotrajni vojni z Avstro-Ogrsko in Nemčijo na svojo stran dobil velik del izčrpanega naroda, s parolo »zemljo kmetom« pa tudi  velik del vojakov (ti so bili večinoma iz kmečkih družin) in koncem leta 1917 so boljševiki z njihovo pomočjo izvedli prevrat.

Kvalitativna sprememba  pa se je pravzaprav v Rusiji zgodi pred tem, februarja istega leta, ko so iz absolutistične monarhije prešli v republiko in politični pluralizem, čeprav v okrnjeni obliki.  Boljševiki pa po zmagi nad carju zvesto belo gardo in po državljanski vojni zopet uvedejo absolutizem.

Tako imenovana revolucija ali pravilneje vojaški udar  v Petrogradu se je začel s prevaro.

»Doktrina prevare«

Kot rečeno se je prevzem oblasti izvedel s prevaro.

Poljski filozof Leszek Kolakowski, ki je na lastni koži izkusil komunizem v vseh njegovih dimenzijah, je izrekel znameniti stavek: »Laž je nesmrtna duša komunizma!«

Vendar »zvijačnost političnega uma« sega daleč pred Leninov čas. Niccolo Machiavelli je o tem napisal knjigo, priročnik. Poznavalci biblije bi rekli: Z lažjo se  je začelo že v raju, ko je kača lagala o Bogu prvemu človeku.

Nočemo reči, da je laž le domena levice.  Ni človeka,  ki se ne bi srečal z njo. Problem pa je laž na kolektivnem nivoju; praviloma prikrita, a znotraj določenega klana legitimizirana –  v skladu z doktrino: namen posvečuje sredstvo.

Tako imenovani moskovski diplomanti, ki so se šolali na leninski politični šoli, so ob prihodu v Slovenijo govorili v svojem zaprtem krogu: »Če bi  govorili na glas o vsem, kar smo videli ali doživeli tam, nam ne bi nihče sledil«. Ko »legalizirana prevara« postane stvar neke organizacije, postane družbena moč in dobi tudi še druge razsežnosti.  Na taki kolektivni, dogovorni,  načrtovani  in skrbno organizirani  ravni, pa prinese veliko zla in trpljenja.

Zgodovina diktatur je morda celo daljša od zgodovine demokracij. Včasih je celo kakšen vojaški udar potreben in koristen, če sistem zaide v kaos in nasilje,  narod pa je na robu preživetja.

A pomembno je ločevati, kako se nek avtoritarni režim usidra v družbi: Ali je omejevanje političnih pravic transparentno in časovno limitirano ali pa se nedemokratični sitem prikazuje celo kot višja stopnja demokracije. Glede sofisticiranega ustvarjanja lažnega videza smo Slovenci celo nadgradili omenjeno leninsko šolo v Moskvi. Naš  sistem se je prikazoval pred ljudmi in tujino  kot neka izjemna, posebna pot v socializem. A če naredimo primerjalno analizo volilnih sistemov  (o katerem govorimo kasneje) kaže, da ta v osnovi ni bil drugačen kot v Sovjetski zvezi ali ta v današnji v Severni Koreji.  Represija se v takih režimih praviloma prikriva. V takih ureditvah, ki ustvarjajo videz demokracije se vladajoča elita ne bo omejevala  in si postavljala roke. Ljudje je ne morejo zamenjati, to lahko prinese le čas. Edina pravica, ki jo ima narod, je, da ploska svojim velikim voditeljem.

Nedemokratični režimi pod krinko demokracije so najnevarnejši in peljejo v najbolj dolgotrajno dvopolarno  razredno družbo, družbo prvorazrednih in drugorazrednih.

Če bi rekli,  da sta represija in laž siamska dvojčka, bi dodali: Laž je strukturno pred represijo oz. druga ni  uspešna brez prve.  Sila namreč rodi protisilo, ali vsaj pasivni odpor ter malodušje. To pa zahteva, da če spet preidemo na politično polje, oblastniki čim več vložijo v politično propagando, tako imenovano prog-agitko.

Zakaj toliko besed o starih doktrinah in kaj ima to s sodobnostjo? Zakaj se v NS toliko ukvarjamo s tem ? In v čem se preteklost prenaša v sodobnost?

V programskih točkah pod rimskimi številkami smo dali na prvo mesto imperativ po odpravi anomalij. Kaj pomaga rast, če to izničuje korupcija itd, … In če izhajamo iz uvodnih poglavij, se  tudi vprašamo: kaj pomagajo lepo napisani programi, z vsemi modernističnimi prilastki,  če praksa poteka na izkrivljen način ravno zaradi nepresežene preteklosti.

Že v prejšnjem poglavju smo zapisali: na levici ni bilo zaznati resne kritične distance do preteklih nedemokratičnih praks, recidivi leninizma, sicer v novih oblikah in na sofisticiran način, se vlečejo v današnji čas.

Dokaz že čisto na simbolni ravni: Tako kot ne bi postavljali spomenikov domobrancem, za nas v NS ni sprejemljivo klanjanje bivšim partijskih voditeljem, šolanim v Stalinovi SZ, ki so k nam uvozili nedemokratični sistem z vsemi boljševiškimi manirami in so njihova ravnanja povezana z množičnimi zločini.

V čem vidimo »sledove« preteklosti? Kateri so ti elementi?    

●  O avantgardizmu iz časov boljševizma sicer ne moremo govoriti, se pa ta odraža kot neka apriorna suverenost, oz. večvrednostni kompleks leve  inteligence  napram desnici. Konsekvenca pa je   delitev na  prvorazredne in drugorazredne, kar pa je posledično povezano tudi z dvojnimi merili,  kaj je dovoljeno nam in kaj smejo drugi. Nasilje »ulice« ali npr. napadi  na medije in novinarje so lahko nekaj nedopustnega in zavrženega, v drugih primerih pa tolerirano oz.  »razumljeno dejanje« .

●  Akcijska enotnost ta imperativ leninizma in stalinizma, ki je šel celo v eliminacijo »svojih«, ki so razmišljali drugače, se  v današnji strankarski razpršenosti kompenzira z bolj  ali manj prikritim krovnim strateškim usmerjanjem ključnih avtoritet levice, kar je dokaj nazorno opisal Zdenko Rotar v knjigi Padle maske

●  Medijski monopol –  kot ključni instrument obvladovanja  množic in usmerjanja volilne kampanje, značilen za totalitarne režime, se  v razmerah pluralizma kaže kot težnja  po prevladujočem položaju v  dominantnih medijih);

● Totalitarizem kot vzpostavljena enovita oblast in z njo povezano podrejanje vseh podsistemov se ne izvršuje z dekreti, ampak se podrejanja ustvarjajo z unijami/navezami političnega , interesnega in/ali osebnega karakterja. To pa omogoča sistem kadrovanja na odgovorne funkcije, po katerem ima vladajoča koalicija prevladujoči vpliv in, kar je še posebej zaskrbljujoče, celo v nadzornih instancah.

● Demokratični centralizem (značilen tako za bivšo SZ, našo YU ali današnjo Severni Korejo), po katerem so imeli volivci edino pravico potrjevanja od partije določene zaprte liste  kandidatov (in nobene izbire), se v današnjih razmerah aplicira preko zaprtega izrazito strankokratskega sistema kandiranja in usmerjene volilne kampanje.

● Represija namenjena   eliminaciji političnih nasprotnikov, se ne izvršuje v gulagih, »na ulici« in z montiranimi sodnimi procesi, ampak z medijskimi umori oz.  javnimi diskreditacijami, čemur  lahko služijo  tudi skonstruirane odmevne hišne preiskave, za katere se kasneje izkaže, da niso imele realnih osnov in se zaključijo brez sodnega epiloga. V blažji obliki pa se relevantne nasprotnike eliminira tako, da se jih enostavno postavi v popolni medijski mrk. (To se ne dogaja le s posamezniki in  združenji ampak tudi z nezaželenimi   publikacijami.)  Ta »prezirljiva ignoranca«  je pogosto bolj uničujoča za nekoga in nekaj,  kot odkrito nasprotovanje.

Ena od skupnih značilnosti vseh teh  alinej in ključnih poglavij našega programa je ravno odprava demokratičnega deficita. To pa najprej  zahteva vpogled v njegovo genezo.

Tudi za postmarksistično doktrino politični pluralizem in parlamentarna demokracija nista cilj; je le taktična možnost revolucionarnih sil za preboj preko metode »infiltriranja v sistem«. Temu  so služile tudi razne nacionalne osvobodilne fronte, ki jih je podpirala Kominterna, navkljub siceršnjemu internacionalizmu.

To je veljalo velja tudi za naš prostor.

Še dve leti pred znanimi spremembami pri nas, je Partija nasprotovala političnemu pluralizmu in dopuščala zgolj »pluralizem samoupravnih interesov« (znamenita polemika v Delu med Milanom Kučanom in Spomenko Hribar). Izjema je bil krog okoli dr. Milana Balažica, Boruta Pahorja, Miloša Čiriča, Bojana Požarja, Milenka Vakanjca, itd. …, ki so, za razliko od Kučanovih previdnih pragmatikov ( ki so pred tranzicijo postali dominantna struja), že zagovarjali strankarski pluralizem in konkurenčno  tržno ekonomijo. Tako kot s pluralizmom se je dogajalo tudi s človekovimi pravicami, na katerih temeljijo mednaroden deklaracije,  sodobna Evropa in velik del sveta. O njih se je govorilo in mnoge so priznane, a prepovedana je bila pravica do svobodnega  političnega  združevanja.

Vendar se vse ni začelo z nastankom DEMOS-a.

Z njim so se spremembe res  odvile bliskovito, čeprav intencije po spremembi sistema segajo daleč nazaj tudi znotraj same pred-tranzicijske levice. Poleg omenjene Balažičeve liberalne frakcije znotraj ZK, ne smemo spregledati vloge bivše ZSMS. Leta 1986 je postal njen predsednik Tone Anderlič. Pod njegovim predsedovanjem se je večala tudi njena avtonomija. Pa seveda študentskega gibanja in alternativne revije  (Tribune, Katedre in posebno tednika Mladine v prelomnih časih). Pa še pred tem kroga okoli revije Perspektive in kasneje Nove revije, ne nazadnje omenimo tudi odmevna in zelo obiskana predavanja za laike na Teološki fakulteti.

Treba pa je poudariti, da je pravne temelje pluralizma postavila (socialistična) skupščina decembra 1989 s sprejemom amandmajev k ustavi, s katerimi je uzakonila politične stranke, določila postopke izvolitve predsednika in članov predsedstva ter postavila volilni prag.

Sodobne identitete socialdemokracije

Sodobna socialdemokracija že dalj časa išče neko »tretjo pot«  in vsake toliko časa zaide tudi na stranpot.

Vprašanje je, kaj je sploh ostalo od izvirnega marksizma v sodobni evropski socialdemokraciji.

 »Nova socialdemokracija – opredelitve in kontraverze tretje poti« , knjiga prof. dr. Andreja Lukšiča je izčrpen prikaz vse razsežnosti dilem okoli »tretje poti« socialdemokracije oz. »srednje« kot jo nekateri imenujejo, in ki že nekaj desetletij buri strokovne debate. Kako se ta implementira v praksi, je povezano tudi s tradicijo posamezne države.

O tem več → v posebnem strankinem gradivu Zgodovina socialdemokracije.

V zadnjih letih  idejni diskurz okoli vprašanja tretje poti ni več zelo prisoten. Kot smo že omenili   se tranzicijska levica ne ukvarja veliko  z »razrednimi vprašanji«, oz. če smo sodobnejši, s položajem delojemalcev in prekariatom.

V NS pa smo, nasprotno, poleg omenjenega vprašanja o funkcioniranju demokratičnega sistema, izpostavili kot temeljno  implementacijo načela enakosti možnosti in vključevalne socialne politike.

Naša identiteta se torej odraža skozi te prioritete.

Identiteta pa se poleg programskih prioritet kaže tudi v  z odgovorih  na kritiko socildemokracije tako z desnih kot tudi levih idejnih postulatov.

Tradicionalna desnica kritično izpostavlja, da si socialisti in socialdemokrati že od nekdaj prizadevajo le za prerazporeditev obstoječega,  za čim večje socialno varstvene fonde , višanje  minimalno plače in podpor, skratka, za nove in nove izdatke, ki bremenijo gospodarstvo in proračun.

Poudarjanje desnice, da je dobro in učinkovito gospodarstvo in z  njim povezan visok družbeni produkt osnova za financiranje tudi drugih javnih izdatkov, ni brez osnove.  Na primer: Kaj pomaga, da imamo  javno zdravstvo, če v proračunu ni dovolj prilivov.

Naš komentar:

Odgovor ni enoznačen.

Res je, da so v skandinavskih državah visoka nadomestila za brezposelne vplivala demotivacijsko na iskalce zaposlitve, itd …  Napačno bi bilo tudi, če bi država socialno politiko gradila le na socialnih podporah in nadomestilih, zanemarjala pa npr. aktivno politiko zaposlovanja. A to bi bila lahko tudi kritika desnice.

V poglavju Fiskalna in davčna politika smo zapisali, da so nižji davki lahko  cilj, in da je to v dobrobit gospodarstvu, a pot je le v sočasni racionalizaciji poslovanja proračunskih porabnikov. Z nižjimi davki bi pomagali gospodarstvu,  a s tem posredno oslabili standard javnih storitev in kolaps  družbenega sektorja  vse od šolstva , znanosti, zdravstva. ravni javnega sektorja se ne da reševati z zamikom.  V poglavju V smo navedli, kje vse bi se dalo racionalizirati proračunsko porabo in zato država ne bi funkcionirala slabše, kvečjemu boljše. To bi morali izvesti že zaradi tega, ker so to konec koncev  sredstva davkoplačevalcev.

Radikalne liberalne doktrine bi želele državo sploh čim bolj izriniti – ne samo iz gospodarstva, ampak iz celotnega družbenega življenja

Naš komentar:

Le kdo drug kot država kot skupnost bo pazila na to, da prizadevanja za čim višje donose (dobiček) ne bodo šla na rovaš nebrzdane eksploatacije, tako dela kot naravnega okolja!? 

Bo lahko zgolj profitni sektor, ki ne deluje na dolgi rok, poskrbel za npr. dolgoročno upravljanje z gozdovi, varoval kmetijska zemljišča, vlagal v znanje, v bazične raziskave,… in sploh bdel nad družbenim ravnovesjem: rast vendar tudi stabilnost in družbena kohezija!? Nevidna roka »vsemogočnega trga» prva gotovo ne.

Kdo bo preprečeval korupcijo in vse možne druge anomalije, itd …!?

Racionalizacija državne uprave – DA, a  slogan desnice »manj države«, ne sme pomeniti  »brez države«, ali da tisti, ki so v njej pooblaščeni za opravljanje nadzora. gledajo stran.

Zavračamo tudi kritiko klasične in tudi sedanje slovenske levice, ki meni, da je širjenje  privatnega sektorja, ne samo v gospodarstvu, ampak celo v družbenem javnem sektorju, že apriori nekaj negativnega; pristanek na kapitalistično družbeno ureditev.  Zavračamo tu pavšalno mnenje, da se družbeni antagonizem rešuje na relaciji kapitalizem & socializem.

Naš komentar:

Ne samo, da  tudi post-marksizem ni presegel tega, za naše pojme umišljenega antagonizma, ni tudi opustil dogmatske doktrine o lastnini – tako imenovanega temeljnega vprašanja, kdo je lastnik proizvajalnih sredstev.

V sodobnih slovenskih družboslovnih krogih še ni prišlo do poglobljenih presoj Kardeljevega modela samoupravljanja. Po njem naj bi bila pot iz alienacije  v odločanju o presežni vrednosti v neposredni produkciji.   Kako bi ta model tudi teoretično funkcioniral v enopartijskem sistemu, kjer je o ključnih zadevah odločala »avantgarda« (beri: partijski vrh),  je stvar zase.

Očitno pa našo pragmatično, tranzicijsko levico te teme bolj malo zanimajo, ker tudi sami že dolgo  ne verjamejo v vizijo brezrazredne družbe.

Bolj kot »prekariat« in kot klasične »delavske teme jih zanimajo pravice ter strpnost do manjšin/drugačnih (kar sicer ni nič narobe)«. Je razlog v personalno/političnih navezah z vodstvenimi strukturami v gospodarstvu?  To razkriva (brez naših retoričnih vprašanj)  podjetniški analitik Rado Pezdir, o čemer smo pisali že  v poglavju o zaupanju.

V Novi socialdemokraciji menimo,

da je vprašanje lastnine, ter  relacij državno/javnega in zasebnega, zelo pomembna tema.  Ne samo za identiteto sodobne socialdemokracije, ampak za celotno družbo. Še posebej jo bomo odpirali v okviru diskusij Foruma za novo levico NS. Na tem mestu le nekaj iztočnic:

Tako »alienacijo« kot družbene  anomalije ni odpravila  državna lastnina v vzhodno evropskih državah, pa tudi ne naša družbena podjetja in javni sektor. To je  najbolje pokazala »praksa«, sicer eden od temeljnih pojmov marksizma. Pa ne zaradi »birokratizma in tehnokratizma, ampak po mnenju Nove socialdemokracije,  zaradi demokratičnega deficita. Paraliza nadzorne veje oblasti ni bila le značilnost »socializma s človeškim obrazom«, ampak tudi treh desetletij naše pluralne demokracije in formalnega prva, zapisano v navednicah ali brez njih.

Doktrinarno vprašanje lastnine:

Tudi to je eden od temeljnih postulatov marksizma, s katerim pa operira  še vedno velik del postmarksitične levice.

Kot je zapisal Andrej Magajna (to  njegovo stališče pa je prevzel tudi Programski svet NS):

» Še vedno se v določenih družbenih okoljih vse vrti okoli dileme kapitalizem & socializem, čeprav bi ta že morala biti presežena.

Ko govorimo vprašanju lastnine produkcijskih sredstev (oziroma v sodobnejšem besednjaku: lastnine gospodarskih družb), ki ga je kot ključnega  izpostavljala  klasična marksistična doktrina,  menim, da ni bistveno, s kakšno vrsto lastnine imamo opravka (državno, zasebno, družbeno), ampak kakšne pravice  iz nje izhajajo.

Torej ključna je državna regulativa, konkretnimi predpisi, ki se nanašajo na nabor in obseg pravic do razpolaganja in upravljanja, ne glede na lastninske odnose v ekonomiji.

Zasebna lastnina namreč že ne pomeni  absolutne pravice odločanja. Lahko je v določenih primerih ta celo zelo omejena. Na primer, praktično v vseh državnih ureditvah je gospodarjenje z gozdovi zelo restriktivno. Predpisi so naravnani na trajnostne cilje in  lahko zasebnika celo bolj omejujejo  kot  neko javno gozdno gospodarstvo.  (Da posebej ne omenjamo davčne obveznosti, delovno pravno zakonodajo in predpise, ki se nanašajo na varstvo okolja.)

Zato je najbolj pomembno vedeti, kdo “ima v lasti” državo (njen represivni aparat); kaka z njo upravlja  in v čigavem interesu.

Tudi menagement, na katerega kažejo s prstom post-marksisti, si ne more nekaj vzeti, če mu tega ne dopuščajo pogodbe in prepisi, vezani na  državna regulativo.

Tudi v državno-planskih sistemih ni samoumevno, da je zato distribucija ustvarjenega pravičnejša, da oblast avtomatično sledi javnemu interesu. Ob demokratičnem deficitu (anuliranju neodvisnega demokratičnega nadzora) morda bolj interesom odtujene avantgarde, oz. posameznih idejno – političnih elit.

V sistemih, kjer je država koncipirana kot varuh javnega, občega interesa državljanov, temeljno družbeno določilo torej niso lastninski, ekonomski odnosi, ampak status oz. stanje demokracije.

Zgovoren dokaz za to je tudi nemoč vpliva lastnikov na dogajanja pri nas po drugi svetovni vojni. Nova elita, ki jo je naplavila vojna situacija je imela v lasti represivni aparat. Te hitre spremembe,  niso imele nič z dogajanji v »družbeni bazi«! Nosilci takratne produkcije (obrtniki,  podjetniki in zemljiški posestniki)  so bili v trenutku razlaščeni s strani teh, ki pred tem niso imeli nič z ekonomijo. Z dekreti je bila vpeljana povem drugačna »družbena nadstavba«,  vzpostavil se je celo režim po tujem idejnem vzoru.

Tudi Leninov oktobrski prevrat leta 1917 v Rusiji (ob tako imenovani oktobrski revoluciji) se je dogodil v rurarni državi, tam kjer industrijski proletariat, kot nosilec družbenih sprememb, sploh še ni bil razvit.

Pa tudi v sedanjem času imamo različne politične sisteme ob relativno enakih sodobnih tehnoloških strukturah, naj si gre za zahodno evropske pluralne demokracije, teokratsko državo v Iranu ali Kitajsko enopartijsko diktaturo.

Več o tem bomo posebnih  gradivih oz. v sklopu idejnih diskusij Foruma za novo levico. 

Odprava zasebne lastnine nad produkcijskimi sredstvi, kakor je mislil Marx, ničesar ne reši. Dejansko, če pogledamo na preteklih trideset let po osamosvojitvi,  je bilo največ korupcije ravno v javnem sektorju, oz. na relaciji paradržavnih ustanov in državnih vladnih resorjev  (primer državne banke) ali  v relaciji države z določenimi zasebnimi družbami, kar smo tudi ponazorili.

Že v prejšnjem sistemu je bila sama vknjižena lastninska pravica omejena. Lahko je lastnik gozda zasebnik, lahko zadruga, občina ali država, eni kot drugi ne  smejo sekati kar povprek,  ampak obstajajo od države regulirani in sankcionirani predpisi. Upravljanje oz. gospodarjenje z gozdovi je namreč dolgoročna družbena zadeva in ne zasebna odločitev nekega lastnika.

V NS podpiramo zasebno podjetniško pobudo in z njo povezano konkurenčno tržno ekonomijo. Ta se izkazala kot bolj učinkovita od planskega, birokratsko vodenega gospodarstva ali bivše tako imenovane dogovorne ekonomije. A tudi ob priseganju na svobodni trg, ki naj bi kot »nevidna roka« vse uredil, potrebujemo državo. Ta mora ostati skrbnik nad tem, da na  konkurenčni trgu poteka po načelih poštene oz. lojalne konkurence.

O tem več v posebnem poglavju.

Zakaj se bolj nagibamo k notranjemu delavskemu lastništvu kot soupravljanju in zakaj so sindikati »še vedno« potrebni,  bomo  v tem programu osvetlili kasneje, še posebej pa v drugih strankinih gradivih.

    Predvsem  v okviru Foruma za novo levico bomo še naprej odpirali teoretske debate o perspektivah socialdemokracije nasploh, o krizi njene identitete (ki še traja ), o poteh in stranpoteh »tretje poti«,  itd …

OPOMBA / UVOD

v sledečim programskim poglavjem od  točka  I. do IX. :

Ne samo preko odgovorov na kritike socialdemokracije, je naša posebna identiteta izražena tudi s programskimi prioritetami razvidnimi tudi iz zaporedja programskih točk. Da pa je neka tema uvrščena v zadnja poglavja, ne pomeni, da je nepomembna. Z razporedom želimo le bolj poudariti našo specifikov odnosu do strank naslednic bivših družbeno političnih organizacij oz, tako imenovane tranzicijske levice.

Poglavje pod zaporedno številko I. sicer  ne predstavlja tako  imenovane razvojne vsebine, a smo ga vseeno dali na začetek: »Odprava anomalij v post-tranzicijskem obdobju«

Odprava anomalij bi moral biti prva naloga

Zakaj ?

Kaj namreč pomaga družbeni bruto produkt, gospodarska rast, če ne znamo oz. nočemo zajeziti korupcije, ki odplakne akumulacijo – to kar smo več ustvarjali za skupnost!  Korupcija, ki se bohoti predvsem v javnem sektorju,  se ne odraža le v naključnih slabih praksah, ampak ima elemente sistemske korupcije. 

Na primer politično kadrovanje. Kaj pomaga priseganje na strokovne reference, če pri izbiri kadrov v veliki meri deluje negativna selekcija, politični klientelizem in sorodstveni nepotizem.

O demokraciji v pravem pomenu besede (oblast ljudstva) še vedno ne bomo mogli govoriti, če bomo (še po trideset letih) vztrajali na izrazito strankokratskem volilnem sistemu.

Od afirmativnih programskih vsebin pa bi poleg omenjene vključevalne socialne politike  posebej izpostavili  naš programsko normo: ENAKOST MOŽNOSTI in njen temelj dostopno, brezplačno izobraževanje in poklicno usposabljanje

To področje je eno naši temeljnih programskih imperativov, ob enem pa tudi merilo,  po katerem se, v določenih ozirih, lahko uvršamo na politično levico.

Enakost možnosti naj bi bila zagotovljena ob vstopu v življenje, izobraževanju in poklicni karieri.

I.

ODPRAVA ANOMALIJ

kot predpogoj  sobivanja danes in v prihodnje

Uvod / preambula

Anomalije niso od danes, in če jih res hočemo izkoreniniti, moramo iti do izvora.

Prehod v pluralno demokracijo in konkurenčno tržno gospodarstvo je prinesel številne prednosti v primerjavi s prejšnjim sistemom, a tudi kar nekaj težav in zapletov, ki jih po tridesetih letih nismo uspeli rešiti.

Prehod v drug sistem ni sam po sebi odpravil vseh slabosti. Pojavile pa so se še nekatere nove.

Dobre zamisli ob prehodu, leta 1990, so se v marsičem izrodile in odprava teh anomalij  je pogoj za uspešno pot naprej.

Na sploh velja, da naj se stranke ne bi afirmirale samo z opredelitvijo proti komu ali čemu so, ampak se utemeljevale na pozitivnem afirmativnem programu. Za njegovo izvajanje pa je najprej potrebno urediti temeljno delovanje države, predvsem anomalije kot so sistemska korupcija …itd..

● SISTEMSKA KORUPCIJA, ki jo nismo sposobni oz.  pripravljeni odpraviti, izničuje sicer solidne rezultate gospodarstva, relativno dobro poslovanje naših podjetij. Slabe prakse so večinoma rezultat sistemskih pomanjkljivosti. Teniso le posledica nedorečenosti oz. neznanja, ampak zavestnega ravnanja dominantne politike.

Pri nas ni prišlo do sodnega epiloga ključnih korupcijskih afer v tranziciji: divja privatizacija po letu 1990, prikriti odlivi denarja v tujino in davčne oaze, 5-milijardna bančna luknja, čiščenje iranskega denarja skozi našo največjo banko. V Islandiji so npr. »banksterji« v zaporih, v Avstriji ob bistveno manjših ekscesih hitro in odločno ukrepajo. Že npr. prenašanje slabih kreditov na bremena državljank in državljanov  bi moralo biti sankcionirano.

Priče smo velikim preplačilom v zdravstvu,   kar je še posebej zavrženo, saj je to dejavnost namenjena odpravljanju oz.  blaženju stisk državljanov.

To stanje pri nas je zelo zaskrbljujoče. Bivše (in potencialne nove) storilce, ki se sprehajajo na svobodi,  to vsekakor ne odvrača od bodočih koruptivnih namer.

Če bi rekli poenostavljeno:

V Italiji je mafija opravila dolgo pot od uličnega boja v upravne strukture. Pri nas pa je prišlo takoj do faznega preskoka v kriminal «belih ovratnikov«. Pri njih ni fizičnega nasilja, na belini nobenih rdečih madežev… Na tem nivoju smo sosede prav gotovo prehiteli. Izkopati 5 milijardno bančno luknjo, oprati milijardo za Iran, ob tem ko  protagonisti odnesejo brez sodnih epilogov, je podvig, ki ga italijanski colletti bianchi criminali niso v stanju izvesti.

Sistemske anomalije se vlečejo vse od začetka tranzicije. Oziroma, nekatere imajo korenine že od prej. Na primer tajni uradni listi, vzporedna ekonomija, ki se je ukvarjala celo s kriminalno dejavnostjo, črni fondi Partije in službe državne varnosti, vzporedna ekonomija, odlivi denarja v tujino in ustanavljanje firm z netransparentnimi cilji in nameni.

Po tranziciji hude pomanjkljivosti  najdemo že v samem zakonu o gospodarskih družbah, ki ni preprečeval upravam državnih firm ustanavljanje by-pass zasebnih družb, (kar je povzročilo tudi njihovo namerno slabitev), ukinitev Službe družbenega knjigovodstva in s tem slabši in manj pregleden nadzor nad finančnimi transakcijami (odlivi v firme, ustanovljene v tujini in davčne oaze), pozna ustanovitev Računskega sodišča in  njegove kadrovska in logistična

 pod-organiziranost, odsotnost finančne policije, težave premalo operativne davčne uprave, itd… ter splošna podrejenost nadzornih instanc.  Ravno temu ključnemu elementu, (ne)delovanju nadzornih instanc, smo namenili celo poglavje (več v → v III.B )

Poleg teh splošnih pojavov korupcije, bi lahko govorili še o posameznih področjih:

– Bančni sektor s podeljevanjem nezavarovanih milijonskih kreditov (brez sankcioniranja odgovornih, ki so odobrile te kredite;

– Sporni prenosi na slabo banko (celo nekatere finančne družbe, banke v zasebni lasti), ki gredo v breme davkoplačevalcem,

– Izbris podrejenih delnic

– Na netransparentne in sistemsko pomanjkljivo zasnovane javne razpise (in sporne direktne izvajalske pogodbe),  preko katerih se zgubljajo milijoni, opozarjajo strokovnjaki.  Opozarjanja ne zaležejo in menimo, da bi bil potreben drugačen sistem, v katerega bi vključili tuje revizorke/je kontrolne instance. Naveze (interesne, politične, personalne) so pri nas premočne. Zgodba z DUTB, ki naj bi jo vodil tujec, kar je bila dobra zamisel, se je končala z aferaško prekinitvijo pogodbe.

–  Javna podjetja in tudi družbeni javni sektor se izčrpava z svetovalnimi pogodbami, by-pass podizvajalci, (tudi preko instituta  javno-zasebnega partnerstva) in drugimi prikritimi mehanizmi odlivanja denarja.

– Veliko korupcijsko tveganje predstavljajo tudi javni zavodi, kjer se že nekaj časa poizkuša uveljaviti sistem avtonomnih finančnih uprav in izrinjanje uporabnikov iz klasičnih tripartitnih svetov zavoda. Zavodi so začeli deliti poslovanje na opravljanje javnih storitev  v ozkem pomenu besede in tržno komercialni del. Ta del poslovanja pa ni ustrezno reguliran in sploh nadzorovan.

Izvori korupcije

To je izredno zahtevna tema , ki zahteva globok premislek in širino proučevanja, ki vključuje sociološke, antropološke  in druge vidike, pa tudi zgodovinske, saj se je ta spreminjala skozi čas.

Ideloški redukcionalizem, ki hoče vse pojasniti  samo s slabostmi v  kapitalizmu ali socializmu, bi moral biti že presežen.  

V NS, kjer še posebej proučujemo delovanje demokracije, vidimo ključni problem v demokratičnem deficitu, oziroma v  nedelovanju sistema nadzora nad temi , ki v imenu vseh upravljajo državo. Tam kjer so upravne strukture in nadzorne instance v navezi ima korupcija zeleno luč.

V totalitarnih sistemih se vsaj ve  kdo ima oblast. Problem so  popačene oz. navidezne demokracije s humanim  obrazom, v katerih je vse zakrito pa vsaj zamegljeno. Če pogledamo samo na dva zgornja primera, vidimo, da je pri obeh zatajila država. Pri bančni luknji v relaciji vladni resorji & državna banka, v zdravstvu relacija vladni resor & zasebne korporacije (npr. dobavitelji zdravil in opreme). Ravno pri drugem primeru se radi zgražamo nad zasebniki, a ti že po svoji naravnanosti težijo k večanju dobička. Zasebna pobuda je problem, če država ne vzpostavi pravila igre in sistem nadzora, ali če je sama v koruptivnem odnosu.

  ● DAVKOPLAČEVALCI »PLAČUJEMO« TUDI POTRATNI DRŽAVNI APARAT in HIPERTROFIJO PARADRŽAVNIH USTANOV  (  agencije / skladi) in nepregledno množico nevladnih organizacij. Problem pa ni le v številu, ampak v tem, da se za prejemnike javnih sredstev ne izvaja v zadostni meri spremljanje programov in evalvacija doseženega. 

V praksi to lahko pomeni, da veliko davkoplačevalskega denarja  morda odteka ali se ne koristi racionalno.

Več o evalvaciji → v poglavjih: V. Gospodarstvo / Fiskalna in  davčna politika  in → v III. B  Institucionalizirane nadzorne instance in poglavju III. C Vprašljiva avtonomija civilne družbe; ob tem, ko bi lahko tudi to alinejo priključili prvi, saj gre pri tem tudi za neposredno ali posredno korupcijo.

 ● V posredniški demokraciji je DRUŽBENI NADZOR za njeno delovanje v dobro najširše skupnosti ključen..

Nadzor nad posamezniki in skupinami, ki smo jim zaupali skupnost v upravljanje, je ena od najšibkejših točk našega sistema. Ključna anomalija je v tem, da so upravne strukture povezane z nadzornimi, tako v sami državni upravi, sodstvu in policiji, kot v javnih podjetjih, ustanovah in zavodih. Vzemimo npr. menjavanje uprav podjetij v javni lasti na osnovi odločitev novih nadzornih svetov. Te  se  več ali manj spreminjajo po vsakokratni  menjavi oblasti. Davkoplačevalci pa, če gre  sporazumno razrešitev nadzornika, posredno plačujemo velike  odpravnine.

Na tem mestu se pojavi temeljno vprašanje oz. pomislek o dejansko ločenosti zakonodajne, izvršilne in sodno/nadzorne oblasti zaradi unij oz. navez  (političnih , interesnih in/ali personalnih), čeprav je ravno avtonomija nadzorne oblasti ključna za uspešno delovanje države.

Sistem  nadzornih instanc bi morali spremeniti! Imenovane bi morale biti v soglasju z pozicijo in opozicijo ali pa bi bila udeležena v njih oba pola, analogno parlamentarnim nadzornim instancam.

– Tudi neposreden nadzor javnosti  je bolj ali manj na deklarativni ravni. Na primer iz sodnih obravnav  se prepogosto izloča javnost, ali pa je njena prisotnost številčno zelo omejena. Za avdiovizualno spremljanje preko interneta ( ki je že uveljavljeno na mnogih področjih)  pa sploh nočejo slišati. Ločena strokovna mnenja se ne objavljajo.

Javnosti (zainteresirani in strokovni) se omejuje nadzor nad poslovanjem javnega sektorja tudi pod izgovorom poslovnih skrivnosti in zasebnosti podatkov.

– Žal so tudi dominantni mediji – kot ena od temeljnih institutov družbenega nadzora v določeni meri politično instrumentalizirani in  nadzorno funkcijo opravljajo zelo pomanjkljivo oz. selektivno. To velja žal pogosto tudi za raziskovalno novinarstvo.

Veliko primerov je, ko so se šele na osnovi medijskih objav zganile druge instance.

O pomenu medijev tudi v alineji tega poglavja: Politična neuravnoteženost  medijev; in več → v poglavju  III. B / Opravljajo mediji ustrezen družbeni nadzor ?)

– Operativno in kadrovsko  so podhranjene tudi različne inšpekcijske službe. Sistem dela in nagrajevanja ob siceršnji kadrovskem pomanjkanju ne motivira javne uslužbence, da bi se pri opravljanju svojih nalog bolj angažirali. Poleg tega imajo inšpekcije opravka povečini z delikatnimi zadevami, ki posegajo v integriteto in premoženje posameznikov, zato marsikateri uslužbenec raje »pogleda stran«.  Tako prepogosto večino nepravilnosti odkrivajo in prijavljajo državljani sami  in ne pristojne službe.

( več → v poglavju III. B / Institucionalizirane nadzorne instance)

● V sklopu družbenega nadzora bi lahko izrazili tudi kritiko delovanja sodne veje oblasti. Naj naštejemo nekatere slabosti, ki so tudi sistemske narave: sojenja v nerazumnem roku (in v povezavi z njimi zastaranja in odškodnine), slabo delo na temeljni ravni, arbitrarno presojanje, ločena in drugačna stališča ter menja med arbitri  in v sami stroki / neustrezen nadzor nad delom sodišč in tožilstva, ovire pri zagotavljanju javnega sojenja …

Več → v poglavju:  III./B / Ocena delovanja sodne veje oblasti

● Zdajšnji VOLILNI SISTEM  NE OMOGOČA USTREZNEGA VPLIVA DRŽAVLJANOV NA DOLOČITEV IN IZBOR KANDIDATOV.

Čeprav so ustavna izhodišča, ki se nanašajo na volitve,  demokratična, se je na ravni zakonodaje sistem prevesil v svoje nasprotje, iz deklarirane temeljne  pravice voliti in biti voljen v tipično strankokracijo zaprtega tipa. ( Opomba: v NS ne nasprotujemo povezovanju somišljenikov v politične organizacije ali stranke)

– Volilna kampanja, ki je pravzaprav (pred) pogoj demokratične izbire, je izrazito  diskriminatorna.

– Referendumsko odločanje je zreducirano na možnost zavrnitve zakona.

– Med  velikim številom relativno majhnih občin in  državo ni vmesnega nivoja – pokrajin.

 Očitno to ni le stvar idejnega konsenza ali zgolj strokovnih dilem, ampak kaže bolj na to,  da so posredi volilne spekulacije.

Kaj predlagamo: več → v poglavju III. A / Kritika uveljavljenega sistema  demo-kracije 

● POLITIČNA NEURAVNOTEŽENOST  MEDIJEV

Celovito, verodostojno in nepristransko obveščanje je temelj demokracije, osnova, da se lahko ljudstvo vključuje v družbeno življenje in soodloča o skupnih političnih zadevah. V predstavniški demokraciji opravlja že pred volitvami, v samih volilnih postopkih, posebno v volilni kampanji

 izredno pomembno nadzorno funkcijo.

Čeprav se vsi mediji zavezujejo k spoštovanju teh temeljnih načel, pa je iluzorno pričakovati, da bi jih v polnosti uresničili. Zato je v pluralni demokraciji pomembno omogočiti prostor medijskemu  pluralizmu.

Vendar ob vsej razvejanosti medijskega prostora, sobivanju javnih, zasebnih in razmahu civilnih družbenih omrežij  ne moremo govoriti o političnem uravnoteženem prostoru. Tranzicijska levica ima zelo izrazit prevladujoč vpliv na dominantne medije,. Pri tem so mišljeni mediji, ki imajo najvišjo naklado, gledanost ali poslušanost. To so pokazale tudi analize in raziskave.

Vzrok lahko pripišemo inerciji kontinuitete podedovanih struktur, pa tudi temu, da tako imenovane pomladne stranke zaradi neprofesionalnosti,  pa tudi zaradi lastne politične pristranskosti niso uspele vzpostaviti novih medijev, ki bi bili uspešni oz. bolj »gledljivi«.  Dominatna politika, ki obvladuje tudi dominantne medije, raje poudarja pomen družbenih omrežij, čeprav ob enem sama dobro ve, da imajo ravno dostopne in priročne piarovsko dobro zrežirane oddaje na televiziji daleč največji vpliv na oblikovanje javnega mnenja. ( Če povzamemo besede »državljana K: Kdor ima medije ima oblast, kdor TV pa nadoblast«)

Kritika o neuravnoteženosti velja še posebej za našo  javno RTV.

RTVSLO je že vsa leta torišče boja za prevlado med antagonističnima političnima blokoma. Urad varuha gledalcev in poslušalcev bi moral (ob reševanju pritožb) bolj proaktivno bdeti nad uresničevanjem 5. člena zakona o RTV, določb, ki se nanašajo na politično korektnost.  Tako kot je sporen način imenovanje varuhov, je sporen način konstituiranja Programskega sveta RTV.

K tej neuravnoteženosti prispevajo tudi zasebni mediji, ki jih ne vodi le komercialni interes, ampak so v veliki meri (preko prikritih oz. neidentificiranih lastnikov) politično  instrumentalizirani.

Ena od velikih anomalij pa je tudi dopuščanje »anonimk«, ki so leglo sovražnega govora, razpaseno predvsem na socialnih omrežjih. V NS zagovarjamo, da za vsako besedo stoji nekdo z imenom in priimkom, naj zato tudi nosi odgovornost. Očitno tudi etablirana politika uporablja fake profile in s pomočjo navideznih državljanov ustvarja javno mnenje. Tudi zaradi tega se na tem področju ne naredi reda.

Zaradi pomembnosti tega področja za stanje demokracije smo medijem  relativno veliko prostora namenili že poglavju o anomalijah;

deloma v →  III. A / Volilni sistem; zaradi njihove izjemno pomembne nadzorstvene funkcije  še več  v →  III. B / Opravljajo mediji ustrezen družbeni nadzor?;

ter nenazadnje v zadnjem poglavju o prehojenih treh desetletjih.

●POLITIČNO KADROVANJE se je razmahnilo v vseh podsistemih, ne samo preko sistema kandidiranja za parlament. To pa v določeni meri posledično povzroča negativno kadrovsko selekcijo (in ne nazadnje hipertrofijo paradržavnih institucij). Lojalnost politiki, se plačuje z dobro plačanimi službami. Najbolj kreativni in sposobni kadri pa se zato težko uveljavijo in jih ni na najbolj relevantnih mestih.

Zato so diskusije v Državnem svetu (kjer imamo  drugačen sistem izbora svetnikov) na višji ravni kot v Državnem zboru.

( več → v poglavju: III. D / Javna uprava ); in tudi to alinejo bi lahko priključili prvi, saj gre pri tem tudi za neposredno ali posredno korupcijo.

● DVOJNA MERILA, RAZLIČNI STANDARDI IN VZPON ANARHIZMA

Ob širjenju nezaupanja do institucij sistema ter do same demokracije in parlamentarizma se v zadnjem času zelo razrašča levi anarhizem, povezan z uličnim nasiljem.

Vse preveč se uveljavljajo dvojna merila. Spoštovanje enakih meril za vse je eden od temeljnih načel družbenega sožitja.  Če so pri jasnih zakonskih normah razmejitve tudi jasne,  so se v tako imenovani sivi coni uveljavljala dvojna merila: kaj je to sovražni govor, kaj nestrpnost, kaj izključevanje, kdaj je napad do izpostavljenih  oseb, npr. novinarjev, nekaj zavrženega, kdaj pa je sprejemljiv.

Čeprav nam je beseda radikalizem« tuja, smo v NS radikalni, ko gre za spoštovanje demokratične procedure in norm pravne države. Enotna merila za vse!

● ZaščitaDELAVSKIH PRAVIC, PREKARIAT IN NEODVISNI SINDIKATI ?

Sramotno je, da po treh desetletjih pravne države še vedno govorimo o prekaratu.   

Kritika še posebej leti na  tranzicijsko levico, ki je imela  v obdobju po letu 1990 tako v vladnih resorjih kot parlamentarnih delovnih telesih prevladujoč vpliv.

Sindikati so izredno pomembni, ne le v socialnem dialogu z vlado in delodajalci, enako pomembno vlogo imajo tudi pri varstvu delavskih pravic v neposrednem okolju  Da pa so relevantni in jim delojemalci lahko zaupajo, morajo biti zares neodvisni!

( več → v poglavju  V. Gospodarstvo / Ekonomska demokracija)

● INSTRUMENTALIZIRANA CIVILNA DRUŽBA

Pred vmešavanjem politike ni imuna niti civilna družba. Tudi v tej deklarativno avtonomni sferi prepogosto deluje sprega s političnimi centri.

Ta se vzpostavlja s selektivnim financiranjem nevladnih organizacij, z vplivom na njihov program oz. usmeritve. Tudi s selektivno medijsko pozornostjo etablirana politika uporablja nevladni sektor za posamezne politične cilje.

( več → v poglavju III. C)

Na primer, različna ekološka gibanja včasih pozabijo na svojo zeleno barvo tam, kjer bi njihovo aktivnost v prizadevanju za zdravo okolje in skrb za naravo najbolj pričakovali. Združenja za pravice žensk, ki znajo biti zelo glasna ob manjših kršitvah, znajo v določenih primerih tudi pogledati stran.

II.

VKLJUČEVALNA SOCIALNA POLITIKA

in

ENAKOST MOŽNOSTI

Uvod / preambula

V idejnih izhodiščih smo zapisali, da je naše družbeno vodilo vzajemno  sodelovanje, solidarnost, ter humanizem v pomenu človečnosti

Skrb za bljižnjega pa se ne odraža  le preko neposrednih odnosov, ampak se mora  udejanjati tudi na  kolektivni ravni.

Torej se ne sme omejevati le na solidarnost do bližnjih ali na družbeni ravni le v karitativni dejavnosti in zagotavljanju državnih podpor, ampak udejanjati  kot »pomoč za samopomoč«, v vključevalni socialni politiki in uresničevanju načela enakih možnosti. Tovrstna implementacija načela solidarnosti so ključne točke našega programa.

II. / A

VKLJUČEVALNA SOCIALNA POLITIKA

NALOGA SOCIALNE POLITIKE

 je vsekakor izkoreninjenje revščine,  skrb za socialno ogrožene, in podpora ljudem s posebnimi potrebami – v najširšem pomenu besede.

Naj so družben razmere še tako pravične (odvisno tudi od kriterijev, kaj kdo pojmuje pod pojmom »pravičnosti«)  in ob še tako razvitem javnem socialnem skrbstvu, se bodo nekateri ljudje vseeno znašli na obrobju.

Dobrodelnost s strani civilne družbe  (znana praktično v vseh civilizacijah) bo ostala še vedno pomemben dejavnik zagotavljanja pomoči potrebnim. Država naj poleg svojih neposrednih nalog oz. zakonskih obveznosti ustvarja podporno okolje, da se ta ljudska solidarnost lahko udejanja. Napačno pa bi bilo, če bi se zanašala le na njo, zato smo imperativ socialne države celo zapisali v Ustavo. V NS to njeno vlogo še posebej izpostavljamo.

Ta naj sledi sodobnim konceptom VKLJUČEVALNE SOCIALNE POLITIKE, ki ima na našem prostoru že vzore v zgodovini, predvsem v Krekovem socialnem aktivizmu, o čemer več govorimo v posebnih strankinih gradivih.

Vključevalna socialna politika omogoča posamezniku, ki se je znašel v težavah in na obrobju, družbeno »revitalizacijo«. Preseči moramo (kar se k sreči že dogaja) delitev na dela zmožne in dela nezmožne. Zato dajemo velik pomen  aktivni politiki zaposlovanja, dodatnemu usposabljanju za vrnitev na trg, finančni pomoči pri prilagoditvah delovnega mesta in davčnim olajšavam pri vključevanju oseb z občasnimi / začasnimi težavami, zmanjšano delovno možnostjo in invalidnostjo.

Veliko je na primer invalidov, ki bi lahko kako uro ali dve pomagali podjetjem, saj je v sedanjem sistemu tu nastal prazen prostor, v katerem se je pojavila siva ekonomija, ali celo delo na črno. Vključitev v aktivno življenje je tudi velika dobrobit za samopodobo.

Prav tako je vprašljiv sistem dodeljevanja denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka, ki enačita delovno nezmožne invalide z ljudmi, ki nimajo zaposlitve in ne dobivajo nadomestila za brezposelnost. Potrebe invalidov so včasih večje, kot jim ga lahko zagotovi  minimalni prejemek vsak mesec. Prav tako pa bi bilo smiselno nagrajevati podjetja, ki bi tako zaposlovali invalide.

Same socialne podpore naj bi zagotavljale dostojno eksistenco, a obenem naj država skrbi, da so posamezniki z zmanjšanjem delovne zmožnosti ali težavami začasnega karakterja le stimulirani, da iščejo zaposlitev. Vse preveč se prakticira kalkulacija v smislu: podpora in občasno delo na črno pa se nekako preživi. Poleg preprečevanja dela na črno in sploh sive ekonomije (tu zopet opažamo slabo delovanje inšpekcijskih služb) bi morale biti osnovne plače in pravice iz njih v tolikšnem znesku, da ne bi prihajalo, kot je sedaj pogosto, do kalkulacij ali se mi »splača« iskati zaposlitev. Iskanje tega ravnovesja pa za državo in njene službe ni enostavna zadeva. Predvsem pa bi morali uveljaviti sistem sprotnega spremljanja, saj se tudi razmere hitro spreminjajo. Tako do tovrstnih  spekulacij ne bi prihajalo v tolikšnem obsegu.

AKTIVNA POLITIKA  ZAPOSLOVANJA IN VARNA FLEKSIBILNOST

V teoriji se krešejo dileme, v kakšni meri naj podjetja oz. delodajalci nosijo breme zaposlitvene  varnosti svojih delavcev. Rigidna zakonodaja, ki onemogoča fleksibilen pretok delovne sile, lahko negativno vpliva na poslovanje podjetij. To pa ne pomeni, da ne rabimo zakona o delovnih razmerjih, ki bi ga določeni skrajno liberalni ekonomisti celo ukinili. Ključno je, da je potrebno delovno pravne pogodbe strogo spoštovati in kršitve sankcionirati.

So se pa določene prakse na primer na Danskem in v Avstriji izkazale za dobre. Njihova podjetja lahko sicer hitro regulirajo pretok delovne sile, torej tudi z odpuščanjem, a delavci, ki nimajo več »delavske knjižice«  niso prepuščeno cesti. Takoj so vključeni v programe aktivne politike zaposlovanja, v javna dela ali pa se zaposlijo pri drugemu delodajalcu. Torej kljub fleksibilnosti obstajajo določeni prestrezni mehanizmi, da delavci niso postavljeni v odkrito brezposelnost. Govorimo o varni fleksibilnosti.

A tudi aktivna politika zaposlovanja in organizacija javnih del ni »zastonj« in ti  stroški bremenijo državno blagajno. Vseeno v Novi socialdemokraciji menimo, da je tako imenovani »Danski pristop« ustreznejši, saj dopušča večjo fleksibilnost podjetjem in gospodarsko učinkovitost,  od katere ima na koncu koristi tudi država, ki pobira dajatve od uspešnih gospodarskih subjektov.

Prehod hitro odpuščenih delavcev na zavod pa bi moral vsaj v določeni meri finančno bremeniti tudi delodajalce, pri  tem postaja vprašanje ali  po zavarovalniškem principu  ali  direktno glede na število tovrstnih delavcev. Firme, ki delavce na hitro »pošljejo na zavod« ali celo na breme socialnega skrbstva,  posredno bremenijo  javne finance.

Trajnejše zaposlitve in občasni najemi delovne sile.

Pogodbena razmerja za daljšo dobo so za »delojemalca« eden od ključnih elementov socialne varnosti. Posamezniku omogoča materialni standard, nadzor nad porabo in planiranje življenja, tako osebnega kot družinskega. (možnost najemanja kredita)

Po drugi strani pa je od podjetij, ki nimajo stabilnega poslovanja,  težko pričakovati, da bodo sklepala pogodbe o zaposlitvah za  »nedoločen čas«, zaradi slabega povpraševanja pa vzdrževale delavce na čakanju za »nedoločen čas«. Podjetja si tako v tej neurejeni situaciji »pomagajo« z najemi delovne sile preko agencij ali sumljivih posrednikov. Na tem področju je tudi največ zlorab delovne sile, kontrola nad posredniki pa izredno slaba. Preko oglasov ali celo Zavoda za zaposlovanje iščejo delavce, ne ve pa se, kdo je sploh končni uporabnik dela. Mnogi pristanejo celo v tujini in sled se izgubi. Posredniki si zaračunavajo velike provizije, delavcem pa ne teče delovna doba in so prikrajšani za mnoge pravice in bonitete, ki pripadajo delavcem, ki so direktno v delovnem razmerju pri izvajalcu del in storitev. Da se na tem področju ni napravil red, čeprav smo na to opozarjali mnogi, kaže na sum obstoja koruptivnih omrežij.

To pa ne pomeni, da smo načelno proti občasnim in začasnim delom. Nasprotno, potrebno jih je omogočati, vendar pod določenimi pogoji. Zaradi nihanj potreb po proizvodih,  fluktuacije naročil, ki se lahko spreminjajo v zelo krakih časovnih intervalih,  so trajne zaposlitve le preveč rigidne.

Pa vseeno bi bilo dobro firme stimulirati, da  sklepajo zaposlitve za daljše obdobje. Mnogi delodajalci  se namreč pogosto poslužujejo   »timeshare«  najema delovne sile iz čisto spekulativnih ozirov in ne zaradi nihanj na trgu. Do teh delavcev imajo manjše obveznosti in so celo cenejši, kar je absurdno. Namesto administrativnih omejitev, določanja raznih kvot, koliko začasnih in občasnih pogodb in del preko napotnic, so tudi na tem področju ustreznejše davčne stimulacije. »Timeshare«« zaposlitve bi morale biti bistveno bolj obdavčene ter dražje, pogodbe za daljše obdobje pa bistveno manj, saj firme v teh primerih nosijo velik rizik, če bodo res lahko delavcu čez leta še zagotavljale delo. Cena stalnosti bi se morala odraziti pri davčnih obremenitvah.

Valorizacija oz. ovrednotenje programov

Tudi na »našem« področju zanimanja, socialnem skrbstvu in aktivni politiki zaposlovanja, se realizacija ukrepov in programov ne presoja. Veliko  programov nima učinkov,  pa  se vseeno izvajajo leta in leta; mnogokrat sredstva dobe tisti, ki jih ne potrebujejo. To med osebami, ki niso bili deležne pomoči ustvarja nezadovoljstvo, obenem pa imamo opravka z neracionalno porabo javnih sredstev.

Poseben problem je zaposlovanje mladih, kar zahteva tudi posebne proučitve. Ker se z rešitvami različne instance žal ubadajo že leta, bi bilo treba prednostno najti načine, da mladi, ki so se leta šolali pri nas, ne odhajajo množično v tujino.  Za rešitev tega problema so zelo pomembni programi novih delovnih mest za mlade, kjer bodo osrednje mesto imeli start-upi z ugodnimi posojili in davčnimi olajšavami. Nočemo pa biti zagovorniki omejevanja izmenjav na mednarodni ravni. Ključno pa je, da se študentje in mladi diplomanti, ki iščejo izkušnje drugod, tudi vračajo nazaj.

 Tako kot v naslednjem poglavju , ki se nanaša na poklicno usposabljanje in enakost možnosti tudi na tem mestu izpostavljamo pomen dobro organiziranega vajeništva in pripravništva. Država naj z davnimi olajšavami in subvencijami pomaga firmam pri vključevanju tako v vajeništvo kot kasneje pripravništvo. Pripravništvo bo morali biti sploh drugače organizirano in vsakemu zagotovljeno mentorstvo. To je zelo pomemben element pri kasnejšem uspešnem vključevanju v zaposlitev.

II. / B

ENAKOST MOŽNOSTI in njen temelj:

dostopno, brezplačno izobraževanje in

poklicno usposabljanje

To področje je eno naši temeljnih programskih imperativov, obenem pa tudi oznaka,  po kateri se v določenih ozirih lahko uvrščamo na politično levico.

Enakost možnosti naj bi bila zagotovljena ob vstopu v življenje, izobraževanju in poklicni karieri.

V odrasli dobi naj se posameznik napreza za svoj napredek, razvija svoje potenciale in se samo-aktualizira. A preden kot polnoleten vstopa v zahtevni konkurenčni trg, mu moramo zagotoviti  vsaj podobne startne osnove. Za neenakost v otroštvu in mladosti nismo sami krivi.

Mladim je potrebna podpora skupnosti, da niso odvisni le od gmotnega stanja in izobrazbenega nivoja staršev – tudi po sistemu »pozitivne diskriminacije«.

Podpiramo brezplačno šolstvo,  čeprav vemo da, gledano širše, to ni »zastonj, saj bremeni javne izdatke. Vemo pa da proračun polni realni sektor,  ki ustvarja družbeni produkt.  To velja tudi za aktivno politiko zaposlovanja, javna dela, pomoč pri usposabljanju in prekvalifikacijah, itd …) Kljub temu zagovarjamo brezplačno izobraževanje in poklicno usposabljanje na vseh ravneh: od same šolnine, do učnih gradiv in pokrivanja  stroškov bivanja v  kraju namestitve.

Dijaško in študentsko delo  naj bo le prispevek k spoznavanju delovnih procesov in pridobivanju izkušenj in ne za šolanje ter preživetje. Namesto, da bi se študentske organizacije in njihove agencije borile za to, da bi se študentom ne bi bilo potrebno ukvarjati s pridobitno dejavnostjo, se same financirajo iz tega naslova in so proti njegovemu omejevanju. Tudi to področje bi lahko uvrstili v začetno poglavje sistemskih anomalij.

Že v preteklosti smo nasprotovali tako imenovanemu volonterskemu pripravništvu. Nobeno delo ne more biti brezplačno, ta kot se delavec ne more odreči »pravici« do letnega dopusta.  Lahko pa država z davnimi olajšavami in subvencijami pomaga firmam pri vključevanju tako v vajeništvo kot kasneje pripravništvo. Pripravništvo bo morali biti sploh drugače organizirano in vsakemu zagotovljeno mentorstvo. To je zelo pomemben element pri kasnejšem uspešnem vključevanju v zaposlitev.

Neenakost pa ne temelji samo na neustreznem gmotnem stanju družin, saj imamo opravka tudi s kulturnim deficitom posameznikovega okolja ali pa prikrajšanosti zaradi odsotnosti oz. preobremenjenosti staršev, bodisi zaradi njihovih kariernih ambicij  ali z dodatnim delom zaradi nizkih osnovnih dohodkov.

Tovrstne neenakosti pa ni lahko preseči. Pomembno pa je zavedanje o problematiki in iskanje rešitev.

Dostopnost do izobraževanja in poklicnega usposabljanja naj bi veljala tudi za tiste učence in študente (sicer pod drugačnimi pogoji), ki v »prvem krogu« niso izpolnili kriterijev za vpis in te, ki so bili v rednih rokih neuspešni.

Ti sicer ne morejo brez časovne omejitve pričakovati družbeni »suport«, a jim je potrebno kasneje vseeno dati možnosti za napredovanje in samoaktualizacijo.

Odprt dostop do izobraževanja in poklicnega usposabljanja pa ni le osnovni princip enakosti možnosti.  Zadovoljstvo nad doseženo ravnijo usposobljenosti se ne odraža le na osebni ravni, ampak širše, na nivoju delovnih razmerij in v ekonomiji . Kot smo zapisali v poglavju o gospodarstvu: naložbe v znanje so  najboljša investicija na dolgi rok.

III. 

Kritika uveljavljenega sistema   DEMO-KRACIJE (A)

Vprašljiva AVTONOMIJA CIVILNE DRUŽBE (B)

Nezadovoljiv sistem  DRUŽBENEGA NADZORA (C)

Delovanje JAVNE UPRAVE (D)

Uvod / Preambula

V začetku Ustave je zapisano:
»Slovenija je demokratična republika« (1. člen Ustave); v drugem odstavku 3. člena pa:

»V Sloveniji ima oblast ljudstvo.«

Vprašanje pa je, ali smo s tem, ko smo se odločili za demokratično ( in ne več socialistično) republiko in zapisali temeljna načela v  Ustavo, ta načela tudi uresničili v polnem pomenu besede? Naše stališče je drugačno. Transformacija v demokracijo je zelo pomanjkljiva.

Ob tako zaprtem strankokratskem volilnem sistemu in v zelo politično neuravnoteženem medijskem prostoru sploh lahko govorimo o demo-kraciji oz. oblasti ljudstva? Ali ob tem sploh lahko govorimo o svobodni izbiri in objektivni presoji na volitvah?

Ob  političnih, interesnih  in personalnih unijah med različnimi nivoji odločanja in s tem povezanim ne-delovanjem nadzornih instanc lahko sploh govorimo o delitvi oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno?

Kot stranka, ki ima v imenu »demokracija«, namenjamo delovanju demokracije kot vladavine ljudstva  velik povdarek. Če smo kje »radikali« smo ravno na tem področju, v uveljavitvi demokratičnih standardov in doslednem spoštovanju pravil. Tako kot je za poslance Poslovnik Državnega  zbora obvezni »katekizem«, je na obči ravni spoštovanje demokratične procedure splošna dolžnost.

To poglavje je razdeljeno na dva dela:

 – Prvi je afirmativen in se naša na konstituiranje oblastih organov in civilne družbe;

 – V naslednjem z oznako III.B pa govorimo o izjemnem  pomenu  družbenega nadzora, saj le preko njega objektivno presojamo, kako predstavniki ljudstva dejansko izvršujejo podeljena pooblastila. Tem bolj, ker so neposredne oblike odločanja zelo omejene.

V tem poglavju se osredotočamo na sledeče teme: volilni sistem kot temeljni instrument konstituiranja ljudske oblasti in druge oblike artikulacije volje, referendumsko odločanje in lokalna samouprava, avtonomija civilne družbe ter delovanje državne uprave kot servisa državljanov.

Že v anomalijah smo nakazali, kaj bi bilo potrebno v Sloveniji spremeniti, da bi bila država res v službi skupnosti, ki bi omogočala blaginjo za vse.

Temelj demokracije je volilni sistem, zato o njem govorimo na prvem mestu.

Izpostavljen pa je bil že v I poglavju našega programa z naslovom: Odprava anomalij.

III. /A

Kritika uveljavljenega sistema   DEMO-KRACIJE

VOLILNI SISTEM

REFERENDUMSKO ODLOČANJE

 LOKALNA SAMOUPRAVA IN REGIONALNI RAZVOJ

Že v uvodu smo izpostavili, da je raven demokracije, oblasti ljudstva, še kako odvisna od volilnega sistema, saj so oblike neposredne demokracije zelo omejene.

VOLILNI SISTEM

Sedanji volilni sistem  ne omogoča ustreznega vpliva na določitev in izbor kandidatov

Že pasivna volilna pravica, pravica do kandidiranja, je zelo otežena. Imamo zaprt, »strankokratski« sistem, izven katerega praktično ni moč kandidirati. Ustava pojem stranke v zvezi z volitvami sploh ne omenja, govora je le o volivcih in poslancih, dobijo pa primat v volilnem zakonu. Ta opomba pa ne pomeni, da smo proti strankarskemu organiziranju in njeni vlogi v volitvah. Njihova legitimnost izhaja že iz splošne pravice do združevanja. Posameznik je nemočen, zato je razumljivo, da se somišljeniki povezujejo.  Kritika  »strankokracije« se nanaša predvsem na zaprt kandidacijski postopek:

Parlamentarne stranke vlagajo kandidature praviloma samo s podpisi treh poslancev, po drugi strani pa mora lista za vložitev kandidature v Državni zbor  samo v eni volilni enoti zbrati 1.000 overjenih podpisov Za celotno Slovenijo to pomeni kar 8.000 podpor, kar ni v treh desetletij uspelo še nobeni listi. Tako je vlaganje kandidatur je za neparlamentarne stranke, ko ogovorimo o državnozborskih volitvah, silno težavno.

Vsakokratni zmagovalci volitev, te anomalije, ki očitno tepta načelo sorazmernosti, kot kaže, ne nameravajo spremeniti.  Nimajo namena, da bi spreminjali »pravila igre«, na osnovi katerih so uspeli. Zato imamo skoraj identični sistem od leta 1992,  ki je že takrat veljal za začasnega.

Naša stranka se bo še  naprej v okviru Koordinacije neparlamentarnih strank in list –KNSL in samostojno, borila za nujne reforme, saj gre za temeljne postulate demokracije

Volilna kampanja je diskriminatorna.

Po zakonu o RTV pripada etabliranim strankam kar 2/3 časa za predstavitev,  le tretjina pa sicer mnogo številčnejši skupini neparlamentarnih strank in list. Tako smo v minutaži beležili razlike tudi v razmerju  1 : 6 . Če bi že delali razlike, bi morale biti te obrnjene, v skladu z pozitivno diskriminacijo. Parlamentarne stranke se posredno promovirajo skozi cel mandat, neparlamentarci pa le redko pridejo v dominantne medije. Novim programom in novim kandidatom bi morali nuditi več programskega časa in ne manj. Le tako bi odpri možnost večje vertikalne politične prehodnosti. Sedaj  se rotacije dogajajo med istimi protagonisti, ki so že uveljavljeni, navkljub novim imenom strank, ki so v bistvu »podedovale« strukturo od predhodno etabliranih.

Vloga in položaj zasebnih medijev v volilni kampanji ?

Ker se bo v bodoče še nadaljeval trend, da se zasebni in drugi mediji vedno bolj vključujejo v spremljanje in organiziranje  volilne kampanje, enakopravnost kandidatov in list ter interes javnosti po celoviti informaciji pa nista zagotovljena, je smiselno, da tudi zanje veljajo podobna pravila kot za izdajatelje medijev  v neposredni ali posredni večinski javni lasti.

To ni poseg v njihovo svobodo. Svobodno se lahko odločajo ali bodo spremljali kampanjo ali ne. V  primeru, da se vanjo vključijo, pa bi imoral zagotavljati  tudi enakopravno promocijo.

Uveljaviti bi morali pravilo, da vsak medij, ki  se vključuje v kampanjo, jo spremlja in organizira,  spoštuje načelo načela enakopravnosti vseh list in kandidatov, ki vstopajo v volilno tekmo in s tem tudi omogoča javnosti, da se z njimi seznani.

Preko kampanje volivci pravzaprav spoznavajo kandidate in liste, kar je osnova za njihovo izbiro. Če so kandidati v njej izrazito neenakopravni, o demokratičnih volitvah sploh ne moremo govoriti!

Brez enakopravnosti v kampanji tudi ne moremo pričakovati večje vertikalne politične prehodnosti.

»Kampanja pred kampanjo«?!

Neregulirano  je tudi  celotno obdobje od razpisa volitev do uradne kampanje. V tem obdobju se že izvaja kampanja in predstavitve list, brez ustreznih kriterijev. Potekajo na izrazito neenakopravni osnovi – po presoji urednikov medijev in njihovih političnih  mecenov. Na javno mnenje  se torej odločujoče vpliva že pred uradno kampanjo, prav tako se porabljajo finančna sredstva, nad katerih porabo pa računsko sodišče nima ingerence. 

Neenakost v razpolaganju s finančnimi sredstvi

Primerjalne analize so pokazale, če ne izvzamemo liste, ki so kot edini strošek prikazale odprtje in zaprtje posebnega računa, da je razlika v razmerju porabe finančnih sredstev  izredno velika, tudi v razponu 1 : 1000.

Vemo pa, kaj pomenijo te razlike iz vidika političnega marketinga.  

Predlog NS: Podržavljanje volilne kampanje

Zaradi teh nesorazmerij že nekaj časa predlagamo  podržavljanje volilne kampanje. To bi omogočilo večjo enakopravnost med listami in kandidati, izenačevanje možnosti  in posledično boljšo vertikalno prehodnost. Sočasno pa bi bil to prispevek k racionalizacij porabe sredstev in še manj bi bilo »polepljenega«, oz. onesnaževanja okolja. Kot kaže, pa  ideja o podržavljanju kampanje pri  nas še ni del političnega diskurza, čeprav se že mnoge države nagibajo k temu ali so se temu cilju vsaj približale. Etablirana politika, ki ima v sedanjem sistemu številne prednosti, o tem ne želi razpravljati, pa tudi mediji, na katere ima ta politika vpliv, te teme ne obravnavajo.

Brez  enakopravne volilne kampanje ne moremo govoriti o svobodni izbiri in posledično tudi ne o demokraciji. Ta je alfa in omega vsakega sistema, ne glede na to, kateri sistem bomo imeli v prihodnje.

Predlogi za uvedbo kombiniranega volilnega sistema

To ni le ideja, ki jo podpira velik del stroke, ampak, z njo soglaša tudi večina v javni predstavitvah v DZ (mnenje DZ maja 2014 in januarja 2015)  Že  leta 2014  pa je bil zakonski predlog vložen v parlamentarno proceduro, a žal ni dobil zelene luči.  Z njegovim sprejemom bi zadostili  tudi zahtevi Ustavnega sodišča po večjem neposrednem vplivu volivcev na potrditev mandatov.

Naša stranka torej podpira pobudo za vzpostavitev kombiniranega sistema volitev kot demokratično rešitev nastale situacije.

Ta korak bi prispeval k večji demokratičnosti in politični participaciji državljanov. Omogočil bi bolj odprto kandidiranje in po drugi strani z uvedbo drugega glasu tudi večjo možnost neposredne izbire kandidatov.

Ta model bi v večji meri pripomogel k modelu  parlamentarnih projektnih koalicij. Koalicije niso strankarsko zacementirane za celoten mandat, ampak se tvorijo fleksibilno glede na posamezne vsebine. Ob določenem zakonu tako, od drugem pa lahko tudi drugače.

Posebno na občinski ravni bi morali uveljaviti projektna sodelovanja.  Strankarska nasprotovanja na republiški ravni samo škodujejo povezovanju ob določenih skupnih projektih na lokalnem nivoju.   Tudi volilni sistem  na lokalni ravni bo moral biti temu prilagojen.

( več → v posebnih strankinih gradivih )

Naša stranka se bo še  naprej v okviru Koordinacije neparlamentarnih strank in list –KNSL in v   drugih podobnih asociacijah pa tudi samostojno borila za te nujne reforme, saj gre za temeljne postulate demokracije.

REFERENDUMSKO ODLOČANJE in LOKALNA SAMOUPRAVA

REFERENDUMSKO ODLOČANJE

Referendumi so zreducirani zgolj na zavrnitve izglasovanih zakonov, afirmativne  možnost ni. Tudi sam kvorum za uveljavitev referenduma in postopki so zelo zahtevni. Uresničljivi le za močne organizacije s kadrovskim in finančnim zaledjem ter le ob izdatni podpori medijev.

Tranzicijska levica , ki je izšla iz družbeno političnih organizacij, ki so včasih prisegale na neposredno demokracijo, se ob zatonu le-te ni angažirala, sedanjo restriktivno ureditev referendumskega odločanja, pa v parlamentu celo podprla. To je le dodaten argument za kritiko njene kredibilnosti, razkoraka med načeli in dejanji.

LOKALNA DEMOKRACIJA IN SKLADEN REGIONALNI RAZVOJ

Na občinski ravni je zadovoljstvo ljudi z oblastjo strukturami večje. Zelo velik je odstotek županov, ki so večkrat  zapored izvoljeni. Vendar obstaja nevarnost, da si podrede občinska glasila in tam promovirajo svoje dosežke. Ni pa vse v promociji, saj ljudje v neposrednem okolju bolje vidijo in ocenjujejo razlike.

Lokalna demokracija relativno dobro uspeva, vsaj takrat, ko gre za volilno izbiro v občinske svete in volitve županov.

Uveljavljajo pa se tudi nestrankarske liste, kar potrjuje naše prepričanje, da je strankarski sistem za lokalni nivo neustrezen.Veliko bolj bi bila primerna tako imenovana projektna demokracija. Pogosto se razprtije na državni ravni  prenašajo na lokalni novo, kjer pa so interesi in povezovanja lahko povsem različni.

Referendumskega odločanja v občina je še vedno zelo malo oz. je zelo redko.

Tudi na lokalnem nivoju je problem v javnem nadzoru.  Anomalije, od  korupcije, nepotizma in klientelizma, so celo bolj zasidrane. Še posebej, če je občinska koalicija zelo močna oz. opozicija šibka.  Nadzor nad poslovanjem občin bi se moral v večji meri prenesti na državo oz. njene pooblaščene in specializirane inštitucije.

Že tri desetletja govorimo o manjkajočem členu – POKRAJINE . Tudi tu se kažejo slabosti izrazitega strankokratskega sistema, saj se predloga za spremembo zaradi njihovih parcialnih interesov in volilnih kalkulacij ne da uskladiti.

Urade javne uprave oz. njihove enote bi morali bolj približati lokalni ravni.  Tudi to je pomemben element skladnega regijonalnega razvoja.

Tudi javni sektor bi moral biti bolj decentraliziran. Tu se ne bi smelo odločati na podlagi rentabilnosti. Nedopustno je zapiranje zdravstvenih domov, ambulant  pošt in manjših šol ter drugih storitev za krajane. (trgovine, banke, prometna infrastruktura in  internetne povezave ). V kolikor jih izvajajo zasebni koncesionarji bi jih morali stimulirati s sistemom subvencij/olajšav. Le tako bomo lahko zadržali občane na lokalnem nivoju in preprečili migracije proti centrom.

III. / B

Nezadovoljiv sistem  DRUŽBENEGA NADZORA

in

ocena delovanja SODNE VEJE OBLASTI

Uvod / Preambula

Že v uvodnem  poglavju o družbenih anomalijah smo zapisali, da je v posredniški demokraciji za njeno delovanje ključen družbeni nadzor vseh, ki smo jim dali državo v upravljanje. Značilnost nedemokratičnih režimov, in tudi našega prejšnjega sistema, je, da neodvisnega nadzora nad oblastjo (oz. nad tako imenovano samozvano avantgardo)  ni bilo. Oblastne strukture so  lahko «nadzorovale«  le same sebe. Po evidentnih napakah in anomalijah, so isti protagonisti izvajali nove, tako imenovane, »reforme«. Tudi formalne nadzorne instance so vodili preverjeni partijski kadri, enako je veljalo za ključne medije in sindikate.  To je bil  recidiv Leninovega boljševizma, prinesen v naš prostor med drugo svetovno vojno in po njej.

INSTITUCIONALIZIRANE NADZORNE INSTANCE

Neodvisen nadzor  pa je ena od najšibkejših točk tudi našega sedanjega sistema.

Ključna anomalija je v tem, da so upravne strukture v preveliki meri povezane z nadzornimi, tako v sami državni upravi, sodstvu in policiji kot javnih podjetjih, ustanovah in zavodih.

Področje javnih naročil, kapitalske in odškodninske družbe, državne banke in različni skladi,  skratka kjer se odloča o milijonih, bi moralo biti podvrženo celo večnivojskemu nadzoru, ki bi vključeval tudi neodvisne eksperte iz tujine. Nepravilnosti pa bi morale biti  strogo sankcionirane.

Opozarjanja ne zaležejo in menimo, da bi bil potreben drugačen sistem, v katerega bi vključili tuje revizorje / kontrolne instance. Naveze (interesnega osebnega ali političnega karakterja) med različnimi nivoji oblasti so pri nas premočne. Zgodba z DUTB, ki naj bi jo vodil tujec, kar je bila dobra zamisel, se je končala z aferaško prekinitvijo pogodbe.

Do danes ni prišlo do sodnega epiloga ključnih korupcijskih afer v tranziciji: divja privatizacija po letu 1990, odlivi denarja v tujino in davčne oaze, 5-milijardna bančna luknja, čiščenje iranskega denarja skozi našo največjo banko, ogromna preplačila zdravil in opreme v zdravstvu. Za sistem javnih naročil, preko katerega izginjajo milijoni, je krivo predvsem nedelovanje nadzornih instanc in njihovo slabo ali celo koruptivno delovanje. Deklarirana delitev oblasti je zato pod vprašajem. Naveze  med različnimi nosilci oblasti so očitne.

Prav omenjena afera NLB Iran-gate kaže  na delovanje sistema, v katerem so zatajile prav vse nadzorne instance in to na vseh nivojih! Od začetnih, v sami banki, do medijev na koncu, saj se je pokazalo, da so bili nekateri uredniki obveščeni v zvezi s sumljivimi transakcijami z državo pod embargom  Če zadevi  ne bi prišli na sled slučajno ob parlamentarni preiskavi bančne luknje, verjetno še danes ne bi vedeli zanjo. Epilogov te osupljive mednarodne afere pa ni. Analiza tega primera kaže na stanje demokracije in pravne države danes.

V akademskih zaprtih krogih se o sistemskih rešitvah sicer govori, a v javnem političnem diskurzu zelo malo. Je tudi na tem področju določena »koeksistenca« med pozicijo in opozicijo, kot smo zapisali v zvezi s nepotizmom in klientelizmom pri kadrovanju na ministrstvih oziroma v državni upravi!?

Vzemimo samo menjavanje uprav podjetij v javni lasti, na osnovi odločitev novih nadzornih svetov. Ti  se že kar po pravilu na novo oblikujejo po menjavi oblasti, četudi ni stvarnih  razlogov.  Če direktorji pristanejo na sporazumno razrešitev, jih čakajo velike odškodnine (»nagrade«) v nasprotnem pa morda razrešitev iz krivdnih razlogov.  Davkoplačevalci pa na koncu te odškodnine, ki niso v nobenem sorazmerju z odškodninami običajnih delavcev, ko so odpuščeni, posredno plačujemo.  Tudi  tu sta oba pola politične scene v simbiozi in stroške politično motiviranih rošad brez sramu zvalijo na nas, davkoplačevalce.

Kadrovsko  in operativno so podhranjene tudi različne inšpekcijske službe. Sistem dela in nagrajevanja,  ne motivira javnih uslužbencev, da bi se pri opravljanju svojih nalog bolj angažirali. Poleg tega imajo inšpekcije opravka povečini z delikatnimi zadevami, ki posegajo v integriteto in premoženje posameznikov, zato marsikateri uslužbenec raje »pogleda stran« .  Ni se čuditi, da prepogosto večino nepravilnosti odkrivajo in prijavljajo državljani sami  in ne pristojne službe.

Za bolj učinkovito detekcijo anomalij na terenu bi  bilo dobro (na osnovi koncesij)  angažirati posebne zasebne organizacije, ki bi bile nagrajene po učinku. Za razliko od osveščenih državljanov, ki ob svoji prijavah pogosto ne dobe povratnih informacij, bi te službe imele večje kompetence nad spremljanjem nadaljnjih postopkov in inšpektoratov. Na ravni detektiranja bi lahko delovale na področju: varstva okolja in voda, spoštovanju prometnega režima, prijav mučenja živali, … pa vse do ugotavljanja nepravilnosti v trgovski  dejavnosti in še zlasti na področju delovnopravnih razmerij. Ravno pri delu na črno in sivi ekonomiji so inšpekcije zelo neučinkovite.

Podobne »motivacijske elemente« bi lahko vpeljali tudi v druge nadzorne inštitucije.

Ne samo nezadostna kontrola tudi spremljanje programov in njihova evalvacija sta zelo pomanjkljivi. To velja tako za javne zavode kot številna društva, ki so prejemniki javnih sredstev.

Pri dodelitvi sredstev je potrebno izpolniti veliko formalnosti, kako pa se programi izvajajo in kateri so sploh učinkoviti, pa ni pravega nazora oz. ovrednotenja. Na primer pri programih aktivne politike zaposlovanja, ki jo kot socialdemokrati nekoliko bolj spremljamo,  opažamo , da so mnogi ukrepi, od spodbud do olajšav, neučinkoviti, a se iz leta v leto ponavljajo. 

OPRAVLJAJO MEDIJI USTREZEN DRUŽBENI NADZOR ?

Za medije velja, da so posebna veja oblasti in dejansko opravljajo izredno pomembno družbeno funkcijo nadzora nad zakonodajno, izvršilno in sodno oblastjo.

Zanimivo je, da pogosto tudi druge nadzorne instance začnejo delovati šele takrat,  ko so anomalije medijsko osvetljene. Šele takrat se tudi javnost vpraša, kaj so delali nadzorniki?

Informacije se med ljudmi v določeni meri širijo ustno (v sodobnem času preko socialnih omrežij). Vendar je tudi neposredni pristop lahko neobjektiven. Odvisno od kod posameznik črpa informacije, te pa so lahko že pri »izvoru« tendiciozne ali celo neresnične.

Ključni posrednik informacij med dogodki in javnostjo so mediji, posebno televizija s svojimi kratkimi informativnimi oddajami, ki so marketinško privlačno in prikladno posredovane.

Žal so tudi dominantni mediji politično instrumentalizirani in  nadzorno funkcijo opravljajo zelo pomanjkljivo oz. selektivno, o čemer smo zapisali že v prejšnjem poglavju v zvezi z volilno kampanjo.

To velja v dokajšnji meri (odvisno od obdobja)  tudi za javno RTV SLO.

Vsakokratni  varuhi pravic gledalcev in poslušalcev zaradi določenih osebnih in/ali političnih povezav z uredniki niso dovolj pozorni, kako se  spoštujejo načela resničnosti, nepristranskosti in celovitosti informacij, politične uravnoteženosti ter svetovnonazorskega pluralizma To so načela, ki so zapisana v zakonu in pravilih same javne hiše RTV.

Večkrat smo že opozarjali, da  že sam sistem imenovanja Programskega sveta, ki je neke vrste skupščina zavoda, omogoča poseg politike v sestavo tega pomembnega organa. To velja tudi za imenovanja varuha.

Z vprašanjem politične korektnosti javnih medijev (in kritikami vsakokratne opozicije)  se  srečujejo tudi v tradicionalnih demokracijah in potrebno je proučiti, kakšne varovalke so tam vpeljali, da bi zamejili skušnjave, oziroma,  omejili tovrstne vplive vsakokratne vladajoče koalicije.

Zakaj toliko besed ravno o RTVSLO

Zaradi hipertrofije podatkov in protislovnosti le-teh ljudje vseeno najbolj zaupajo in verjamejo javnemu mediju. To pa je tudi razlog , da si ga politika želi na prikrit način podrediti. Menimo, da za  vpliv na medije poteka prava (prikrita)  vojna. Ta ima svoje zgodovinske korenine že praktično od začetka splošne volilne pravice, ko je bilo potrebno nagovoriti vsakega volivca. Tako ni čudno, da ista medijska hiša z eno od izdaj nagovarja intelektualce, v drugi pa se populistično zgleduje po rumenemu tisku, politične usmeritve pa so pri obeh enake.

Na neuravnovešenost  je pokazala tudi raziskava Fakultete za medije, ki jo je javnosti predstavil dr. Borut Rončević.  Ne glede na to, da  tovrstne raziskave  (sicer metodološko in operativno dobro zasnovane) zaradi  objektivnih težav niso nikoli »stoodstotno« zanesljive, se je potrebno ob tej zamisliti. Žal o tem do sedaj ni bilo pravih analiz in si jih dominantna politika tudi ne želi. Čeprav posega v  izjemno pomembno temo, ob kateri bi se moralo razpravljati.

K tej neuravnoteženosti prispevajo tudi zasebni mediji, ki jih ne vodi le komercialni interes, ampak so v veliki meri  politično  instrumentalizirani. Za svojo pristranskost, ki jim sicer ne prinaša naklade, so »plačani« na drugačne načine.

Pogosto  niti  ne vemo, kdo so lastniki oz. (prikriti) odločevalci.

To velja tudi za  socialna omrežja, ki še zdaleč niso izven zanimanja političnih strank. Na rast lažnih, tako imenovanih fake profilov  vplivajo celo same stranke, ko pod pretvezo »državljanov« posegajo na socialna omrežja, v sfero tako imenovane neodvisne  civilne družbe. Konkretne informacije o tovrstnem poseganju v volilno kampanjo smo pred leti  pridobili tudi sami in jih bili pripravljeni tudi posredovati, a kot kaže, je ta prikrita cona vplivanja neke vrste tabu tema.

NS je že pred leti (pod imenom svoje predhodnice)  opozarjala na nedopustnost anonimnih objav, ki so leglo sovražnega govora pa tudi prikritih prop-agitk,  a očitno s strani politike ni  politične volje, da se na tem področju naredi red.

Tudi to bo ena od tem Foruma za novo levico.

Očitek o politični instrumentaliziranosti  velja žal tudi za raziskovalno novinarstvo. Ne samo mi, tudi javnost opaža neko nesorazmernost v odzivih. Ob manjših anomalijah se namreč »sproži vihar«, ob zares alarmantnih pa se molči.

Za raziskovalno novinarstvo bi morali še toliko prej najti sistemske instrumente, da bi bilo res neodvisno in netendenciozno. Krivi torej  niso toliko ljudje kot sistem. Zato ne želimo, da bi to kritiko jemali novinarji osebno.   

Raziskovalni novinarji bi morali imeti posebni status, in njihova eksistenca ne bi smela biti odvisna od urednikov. Če kje, bi ravno tu morali uvesti (najmanj) temeljni državljanski dohodek. Zapisali smo »najmanj«, saj to verjetno ne bi zadostovalo za njihovo neodvisnost. Pomembne so tudi   mednarodne asociacije raziskovalnih novinarjev, v katerih imajo lahko podporo za svoje pomembno poslanstvo. 

Ocena delovanja SODNE VEJE OBLASTI

V sklopu družbenega nadzora bi lahko opozorili tudi na problem ne-delovanja sodne veje oblasti. Slabosti, ki so tudi sistemske narave: sojenja v nerazumnem roku (in v povezavi z njimi zastaranja in odškodnine), slabo delo na temeljni ravni, arbitrarno presojanje, ločena in drugačna stališča in menja med arbitri v sami stroki, neustrezen nadzor nad delom sodišč in tožilstva, ovire pri zagotavljanju javnega sojenja.

Običajno se kritika delovanja sodišč zreducira na dolge sodne postopke, na sojenja v nerazumnem roku. Opozoriti pa je potrebno tudi na veliko število  sodb na temeljni ravni,  ki so bile  v pritožbenem postopku izpodbite, zavržene oz. vrnjene v ponovno sojenje.  To pomeni, da se na temeljni ravni dela pogosto preveč površno, premalo pretehtano ali celo nestrokovno. Ne glede na to, da smo tudi mi za trajni mandat sodnikov, pa bi morale nadzorne instance tudi presojati, kako uspešno opravljajo delovne obveznosti posamezni sodniki, posebno, če je razkorak med »uspešnimi« oz. potrjenimi sodbami in temi, ki  kasneje »padejo«,  res prevelik. Presojati tudi »storilnost« posameznih sodnikov oz. oddelkov –   koliko dela sploh opravijo, seveda v razmerju do zahtevnosti zadev.  Te kontrolne instance pa bi morale biti neodvisne od neodvisnih sodnikov samih«, da ne bi prihajalo do »cehovske solidarnosti«, kar je tudi nevarnost trajnega mandata.  Vpeljati je potrebno tudi  zunanji nadzor nad delom sodišč.

Institut  javnega sojenja kaže na številne pomanjkljivosti.

 -Mnogokrat strokovna javnost in drugi zainteresirani  ostanejo zunaj dvoran. Sodišča pa se sklicujejo na prostorske stiske. Dogajajo se celo banalnosti, da je v dvoranah ozvočenje tako slabo, da del prisotnih sploh ne sliši razprav, čeprav nimajo težave s sluhom. Tudi ob tem se vodstva sodišč izgovarjajo na zastarelo tehniko. 

-Za avdiovizualno spremljanje preko interneta ( ki je že)  pa se sploh ne razmišlja, čeprav je že to  uveljavljeno na mnogih področjih.

-Iz sodnih obravnav  se prepogosto izloča javnost (celo iz narokov), ali pa je njena prisotnost številčno zelo omejena.

– oseba, ki  ob sumu neupravičene izločitve  javnosti ugovarja, ker izločitev ni bila npr. niti najavljena ali ni bila ustrezno obrazložena, nima za ugovor ustreznih instrumentov, ker so v zakonu o kazenskem postopku zadeve neustrezno regulirane, saj se je na izločitev možno pritožiti šele po koncu sojenja.

Javno sojenje je zelo pomemben segment nadzora nad delom sodišč, posebno če gre za strokovno javnost.

Preveč se prikrivajo tudi ločena mnenja v senatih in premalo se javno diskutira o pravnih dilemah.

Sporne zadeve, na katere opozarja tudi stroka, so:  nedoslednosti pri uporabi sodne prakse, zastaranja  (ali celo neverjetne izgube ali brisanje  »dokazov«) pa tudi  tako imenovano  indično sojenje in sploh preširoka arbitrarnost ob manku  direktnih dokazov, kar je bilo značilno za prejšnji sistem!  Posameznik je zaradi takšnih strokovnih napak ( v navednicah ali brez njih) in zastaranj   l  sicer lahko oproščen, a madež ostane. Bi to res lahko umestili le v polje nestrokovnosti ali, ker gre za politično obarvane zadeve,  med sume politične instrumentalizacije pravosodne veje oblasti !? 

Posebna tema so tudi odmevne hišnih preiskave –  brez končnega sodnega epiloga!

Čeprav bodo njihovi protagonisti zatrjevali,  da za njimi ni bilo političnih ozadij, je objektivno dejstvo, da gre za zelo nestrokovne in nesprejemljive pristope, zaradi katerih bi moral nekdo odgovarjati. Taki drastični ukrepi v pravice posameznika,  kot so odvzem prostosti in nedotakljivost stanovanj, bi morali biti res upravičeni pa tudi sam poseg  sorazmeren teži suma kaznivega dejanja.  Ne pa tako, da na koncu država (davkoplačevalci)  zaradi padlih zadev plačuje neupravičeno obtoženim odškodnino. Vendar škode posamezniku zaradi storjenih javnih diskreditacij nikoli ni možno v polnem pomenu besede poravnati. Javne diskreditacije  se ne da v celoti popraviti.  Na tej točki opozarjamo tudi na vprašanje strokovnega dela tožilstva, ki tako slabo dorečene zadeve dostikrat sploh ne procesirajo.

Tudi tožilstvo kot samostojna veja ne sme biti brez učinkovitega nadzora. Potrebna pa bila  analiza njihovega dela za nazaj. So sedanje instance dovolj? . Problem pri vseh vejah oblasti je, če nadzor nad njimi opravljajo instance, ki so z njimi ob enem stanovsko povezane.  Enako je pri zdravniški zbornici, kjer zdravniki nadzorujejo zdravnike. Četudi sodni sveti ne smejo odločati vsebinsko (kar bi veljalo za neodvisne zunanje kontrolne instance), bi morali tudi bolj  natančno preverjati, kako opravlja delo tožilec, katere zadeve od prejetih so obravnavali, katere zavrgli in zakaj, če  spoštujejo roke (tako fiksne kot inštrukcijske), se držijo  prioritet, koliko zadev je bilo založenih itd … Napake so včasih takšne narave, da bi jih težko pripisali samo nestrokovnosti.

III. / C

vprašljiva AVTONOMIJA CIVILNE DRUŽBE

Uvod / preambula

Država  je, gledano utilitaristično,  krovna organizacija, »demos-a«, ki preko institucij (zakonodajne in izvršilne oblasti)  zadovoljuje obči interes.

Če je torej država institucionalizirana občost, je civilna družba bazični, dinamični humus novega.

Tudi  v svobodnih družbah, ne samo v absolutističnih oz. totalitarnih režimih, navkljub mnoštvu političnih strank etablirana politika ne  more zaobseči vsega družbenega. To velja tudi za prehod v odprt politični pluralizem , ki smo ga uvedi leta 1990, saj se je ta glede na omenjeni volilni sitem, prevesil v zaprt sistem, ki  onemogoča vertikalno prehodnost novega.   

In četudi bi bila ta prehodnost  boljša, se bodo kljub temu od spodaj vedno pojavljale nove  iniciative po spremembi obstoječega.

Razlikovanje med civilno družbo in državo ima v zahodni civilizaciji globoke korenine.

V zgodnjem srednjem veku kraljeva oblast ni bila vseobsežna. Lahko govorimo o  relativni avtonomiji cerkvene oblasti, mest in dežel, ter  samostojnih cehovskih združenj. Na prehodu v novi vek in z nastopom absolutističnih monarhij pa se avtonomija  pod-političnih struktur družbe zaduši. Spet vznikne z razsvetljenstvom in humanizmom z imperativom po svobodnem, od države neodvisnem gospodarstvu, z emancipacijo svobode mišljenja ter odprtega soočanja idej, ki ga je omogočil razmah tiskane besede.

Realsocializem po Leninovem boljševističnem modelu zopet ukine kakšno koli avtonomijo civilne sfere, enako kot druga dva totalitarizma – fašizem in nacionalsocializem.  Ni se čuditi, da tudi post-marksistična teoretska razglabljanja tej temi ne namenjajo ustreznega prostora, saj je doktrina diktature proletariata  dovolila svobodne  iniciative od spodaj  le, če so  sledile »razrednim ciljem«, ki jih je določala partijska avantgarda. Če je do avtonomnih iniciativ v prejšnjem sistemu pri nas vseeno prišlo ( na primer študentska gibanja v letu 1968, Akcija 25 poslancev ter krogi revij (Tribuna, Katedra, Mladina in še prej posebno Perspektive), jih je »politika«  poizkušala zadušiti v kali, ali pa jih je enostavno prevzela. Edino pri Cerkvi ji to ni v večji meri uspelo. Strategija »prevzema« inicijativ civilne družbe se prakticira še danes.

V postranzicijskem obdobju je  tranzicijska levica kljub preimenovanjem preko starih personalnih unij v veliki meri ohranila vpliv na  »podedovani«  nevladni sektor oz. na tako imenovano avtonomno cono.

Danes politika poleg personalnih unij vpliva na civilno družbena gibanja in njene organizacije predvsem s  selektivnim plasiranjem finančnih sredstev in preko selektivnega odpiranja/zapiranja medijskega prostora.

Pred skušnjavo po obvladovanju vseh družbenih podsistemov pa ni imuna, da ne bomo pristranski, tudi fundamentalistično naravnana desnica. Dokler  težnje tako leve kot desne politike po podrejanju ne bodo sistemsko onemogočene, bomo o avtonomiji govorili le z velikim pridržkom.

Zato se ni čuditi, da  nekatera ekološka gibanja včasih »pozabijo« na svojo zeleno barvo, kjer bi to pričakovali. Ali pa npr. združenja za pravice žensk, ki znajo biti zelo glasna ob manjših zlorabah, v določenih primerih pa »obmolknejo« itd …

Takšne primere nesorazmernih (ne)odzivov tako imenovane neodvisne sfere bomo v NS še naprej spremljali, obenem pa v okviru Foruma za novo levico odpirali javni diskurz.

Že v poglavju I. Anomalije smo zapisali, da je  pri nas spremljanje programov in njihova evalvacija, za organizacije , ki so prejemniki javnih sredstev, zelo pomanjkljivo

Več o tem  → v poglavjih: V. Gospodarstvo / Fiskalna in davčna politika

III. / D

JAVNA UPRAVA

Slovenija potrebuje kakovosten javni servis, ki služi  potrebam državljanov. Njim je namenjena in ne samemu sebi. Javna uprava s svojimi ministrstvi in službami se zato tudi deklarira kot servis državljanov. Ti jo s svojimi davki in prispevki tudi plačujejo, zato od nje lahko tudi zahtevajo.

Od državljanov pa se pričakuje, da delavce v javni/državni upravi spoštujejo, so vljudni in niso nestrpni. Tudi to je del državljanske vzgoje. Poleg vpisov v knjige pritožb naj bi bile izrečene tudi pohvale. »Prijazna beseda svoje mesto najde« , ni le leporečna floskula.

Javna uprava naj bi bila majhna, vitka, varčna in fleksibilna. Za ta cilj pa potrebujemo ustrezno organizacijsko obliko, karierni profesionalni vodstveni kader in primerne strokovnjake.

Žal pa smo od tega cilja po tridesetih letih še vedno zelo oddaljeni. V strankokratskem sistemu, o katerem govorimo na začetku, je javna uprava še vedno  zaposlitveni sektor  za lojalne kadre. Zato se tudi z reformami ne mudi, na določenih resorjih pa se število zaposlenih celo povečuje.  Premik je naredil le tako imenovani Virantov mandat, ki je  javno upravo približal uporabnikom . Po njegovi prenovi je bilo manj tekanja od vrat do vrat, uveljavljala se digitalizacija, na oddelkih so posebne  knjige, kjer se je dalo vpisovati svoje mnenje.

Ključni napredek pa je v tem, da so organi sami morali pridobivati javne listine in s tem tako olajšali delo občanom. Resorji si jih med seboj sami posredujejo. Vse naj bi se urejalo na enem mestu.

Skrajšali so se tudi postopki  za odpiranje firm ali samozaposlene, postopki za gradbena dovoljenja.

Vendar, kot kaže, bo »debirokratizacija« stalen proces, kajti na mnogih področjih bi se dalo še marsikaj izboljšati. Debirokratizacija bi morala biti tudi vsakokratna in stalna naloga vsake vlade: približati javno upravo državljanom.

Potrebujemo usposobljene karierne uradnike,  ki se ne menjavajo vsake štiri leta in se na delovnih mestih šele učijo. 

Namesto direktorjev direktoratov, bi raje ponovno imeli načelnike uprav, ki zagotavljajo strokovno delo in namesto kvazi menagerjev raje dobre organizatorje dela.

Za samo operativno delo vlade pa je pomembna tudi koordinacija med ministrstvi. To bi morali postaviti na višjo organizacijsko raven. Postati  bi mora bolj formalizirana in načrtovana.

Skoraj ni zadev , ki ne bi zaradi kompleksnosti potrebovale medresorskega usklajevanja. Koordinacija med ministrstvi je poleg kadrovske politike  ena od večjih slabosti naše javne uprave.  

Urade javne uprave oz. njihove enote bi morali bolj približati lokalni ravni.  Tudi to je pomemben element skladnega regionalnega razvoja, o katerem govorimo v predhodnih poglavjih o lokalni samoupravi in regionalni razvoju.

Politično kadrovanje v državni upravi in negativna selekcija

Ne samo volilni sistem, tudi politično kadrovanje v vseh podsistemih povzroča negativno selekcijo. To še posebej velja za državno upravo  in sploh javni sektor v širšem pomenu besede. Zato tudi ugotovitve, da so diskusije v Državnem svetu (kjer imamo le  drugačen sistem volitev) na višji ravni,  niso čisto brez osnov.

Politična lojalnost se plačuje z dobro plačanimi službami. Posledica tega pa je, da najbolj kreativni in sposobni kadri sploh ne pridejo do relevantnih mest. Ministrstva imajo do svojih resorjev odnos, kot da so njihovi fevdi. Kljub temu, da se je nepotizem in politični klientelizem zelo razrastel, oz. je že kar stalnica, je zanimivo, da tako pozicija kot opozicija te teme posebej ne izpostavljata – eno redkih področij, kjer se ne konfrontirata, oz. kjer »eksistirata v kohabitaciji«.

Postaviti bi bilo potrebno jasne ločnice, katere funkcije so politične, katere strokovne in do kje lahko segajo menjave ob vsakokratnih vladnih kadrovanjih. Politične volje po za to očitno ni.

Akreditacijski svet v času Pahorjeve vlade je kazal intencijo, da se temu naredi konec, a ni zaživel, kot je bil zamišljen.

IV.

JAVNI DRUŽBENI  SEKTOR

v relaciji in povezavi z zasebnim

 IZOBRAŽEVANJE, ZNANOST IN ŠPORT

ZDRAVSTVENI sistem

VARSTVO NARAVE IN SKRB ZA OKOLJE

Uvod / preambula

Klasična socialdemokratska dilema je, kaj ohraniti pod ingerenco države, kaj naj zaobsega javni sektor in kaj prepustiti zasebnemu.  Tudi to je v sklopu debat, kaj naj bi bila »tretja pot«.

V teh iskanjih, ki včasih zaidejo na »brezpotja«, se socialdemokratske stranke odločajo za nekakšne pragmatične srednje poti, prakse, ki so povezane tudi s tradicijo posameznih držav.

Načelno bi rekli, da naj država ohrani ingerence na področjih, kjer je potrebno zagotoviti enakopravnost in dostopnost in kjer ni mogoče ustvariti konkurenčnih tržnih razmerij. Običajno država pokriva šolstvo, zdravstvo in infrastrukturo.

Ni več dvoma, da pa tržno  gospodarstvo temelji na zasebni pobudi. Kaj pa npr. zdravstvo, ki naj bi po tradiciji spadalo v javni sektor, saj je sam  sistem solidarnostnega financiranja preko pavšalnih prispevkov zadeva celotne skupnosti. Primer Avstrije kaže, da se tudi v storitvenem sektorju da vpeljati zasebno pobudo in da to ne ogroža dostopnosti. Izvajajo ga praktično v celoti zasebni koncesionarji, a še vedno spada v javni sektor.

V taki ureditvi javni in zasebni sektor nista v konkurenčnem odnosu. To tudi ni možno, oz. ne bi bilo prav, saj ne izhajata iz enakih osnov. Npr., nerentabilno poslovanje bo v javnem sektorju pokril proračun, v zasebnem zasebnik. Če je na določenem področju dovolj koncesionarjev z enako dejavnostjo, se med njimi razvije konkurenčni odnos, ki vodi v večjo kvaliteto storitev. Smisel takega koncepta je, da v obstoječi administrativno vodeni, rigidni sistem vnese motivacijski faktor.

Ta model se NS zdi zanimiv in menimo, da bi ga bilo dobro proučevati, na osnovi dobrih praks v tujini.

Obstaja pa načelna bojazen in za socialdemokrate je nedvomno pomemben pomislek, da bi v zasebno sfero vnesli kapitalske interese.

Po drugi strani pa je ravno obstoječi državni/javni sektor lahko izvor velike  korupcije, kar kažejo analize preplačil v zdravstvu. Vprašamo se lahko, zakaj so zdravila in medicinski oprema v avstrijskem  koncesionarskem sistemu cenejša kot v našem državnem ?

Vprašanje je, kdaj in če sploh bo avstrijski model (konkurence med koncesionarji), ki ga zagovarjamo tudi  v NS,  pri nas dobil domicil. Dokler pa ne vemo odgovora, je potrebno vztrajati na tripartitnem vodenju javnih zavod: ustanovitelj / izvajalec / uporabniki.

Veliko korupcijsko tveganje v NS vidimo v bistvu drugod. Namreč  v uvajanju hibridnih modelov javno zasebnega partnerstva, ki so se pri nas hoteli uveljaviti s tako imenovanim Krebsovim zakonom o javnih zavodih. Sledili  so poizkusi v novelah zakon o RTV  ali kar na praktični ravni, ko so zavodi začeli deliti poslovanje na opravljanje javnih storitev v ozkem pomenu besede in komercialni del. Ta del poslovanja pa ni ustrezno reguliran in še manj nadzorovan.

Že nekaj časa ta model poizkuša uveljaviti sistem avtonomnih finančnih uprav in izrinjanje uporabnikov iz klasičnih tripartitnih svetov zavoda. Zavodi so začeli deliti poslovanje na opravljanje javnih storitev  v ozkem pomenu besede in tržno komercialni del.

V njih naj bi meli avtonomne uprave, ki bi lahko direktno ali z by-pass podjetji opravljale tudi storitve za trg. Uprave bi bile nagrajevane tudi iz tega naslova, uporabniki in država pa pravega nadzora ne bi imeli. Te hibridne odvode danes zasledimo na primer pri poslovanju STA, ki n hotela Pomanjkljivosti tega modela so se pokazale pri izostanku tržnega dela finančnega poročila Slovenske tiskovne agencije, pred tem tudi SOČE, Stanovanjskega sklada RS, invalidskih podjetij, itd…; pa ustanavljanju hčerinskih  družb npr. v elektrogospodarstvu nad katerimi ni prave kontrole.

Potrebno bi bilo jasno določiti, kaj sploh lahko zajema tržni, komercialni del, kdo ima od tega korist; pa kašne je status hčerinskih družb;  ob načelnem vprašanju, koliko lahko vpliva na nelojalno konkurenco zasebnemu  gospodarskemu sektorju (več o imperativu lojalne konkurence → v poglavju V. Gospodarstvo)

V okviru Foruma za novo levico bomo razpravljali tudi o tej temi. Že sedaj pa lahko rečemo, da v nobenem modelu ne smemo izključiti oz. omejiti vpliva uporabnikov, torej, nas vseh, saj zaradi nas dejavnosti javnega sektorja sploh obstajajo.

Nasprotujemo temu , da javni uslužbenci ob svoji redni službi opravljajo še honorarno delo na istem področju v lastnih zasebnih družbah ali pri kolegih zasebnikih. To bi lahko  preprečili že s konkurenčnimi klavzulami. Anomalija tega dopuščenega sistema je, da se posameznikom v javni službi ni treba angažirati v celoti, preostanek energije pa trošijo za honorarne zaslužke. Še večja anomalija pa je, če to pridobitno  dejavnost opravljajo celo v službenem času ali v prostorih in s sredstvi javnega zavoda.

IZOBRAŽEVANJE

Ohranja naj se neokrnjen sistem dostopnih  javnih šol, ki ima na razpolago dovolj sredstev in usposobljenih kadrov za izvajanje kvalitetnih programov.

Možnost delovanja in javnega financiranja pa naj imajo tudi zasebni koncesionarji, ki izvajajo javni program, pod pogojem, da nimajo na svojem območju monopola. Končno preverjanje znanja učencev, dijakov in študentov pa naj se vrši znotraj sistema javnih šol.

Navkljub svobodi ustanavljanja izobraževalnih programov pa naj država promovira in  finančno stimulira tiste,  ki jih naša družba in ekonomski sistem potrebuje. Nadgrajevati je potrebno oblike povezovanja med znanstveno raziskovalnimi zavodi in gospodarstvom. Pogledati je potrebno v tujino in spoznavati njihove dobre prakse.

Vsekakor pa skupnost  ne sme podpirati določenega študijskega programa, ki je sam sebi namen, oz. je le zaradi  interesov izvajalcev, njihovih zaposlitev in plač.

Kriterij za vstop v izobraževanje

Razen osnovnega šolstva in poklicnega usposabljanja na višji ravni  naj bi bil kriterij za izobraževanje posameznikov talent in interes in  ne pavšalni učni uspeh.

Izobraževanje naj bo v čim večji meri prilagodljivo posamezniku. Uravnilovka pa ni primerna za osebe s posebnimi potrebami ali za nadarjene.

V odprtem sistemu izobraževanja so omejitve v osnovi samoomejitve, če posameznik ne izrabi ponujenih možnosti. Ti, ki so ob vključitvi neuspešni, sicer ne morejo v nedogled pričakovati družbene podpore, a jim je potrebno kasneje vseeno dati možnost za napredovanje in samo-aktualizacijo.

Odprt dostop do izobraževanja in poklicnega usposabljanja pa ni le osnova principa enakih možnosti, o katerem govorimo v začetnih poglavjih.  Usposobljeni kadri kot delovni kapital pomenijo velik doprinos gospodarstvu. Izobraževanje in usposabljanje pa sta nenehen proces, dati mu moramo le ustrezne možnosti in spodbude.  

ZNANOST

Področje znanstveno raziskovalne dejavnosti je že vključeno v sklopu univerz, določeni znanstveno raziskovalni inštituti pa so lahko tudi samostojni. Pri njihovem ustanavljanju in financiranju ima država posebno  vlogo,  še zlasti pri bazičnih raziskavah za katere gospodarstvo in zasebni sektor nimata neposrednega interesa, prinašajo pa lahko dolgoročno korist za družbo. A tudi v to področje se  lahko vključi zasebni sektor.

Aplikativni projekti pa naj se čim bolj povezujejo z gospodarstvom, saj je naložba v znanje najboljša investicija na dolgi rok

ŠPORT

Pozitivni vpliv športa je znan. Pomisleke imamo le pri vrhunskem športu, ki mnoge posameznike sili v prekomerne napore, ki imajo posledice za zdravje športnikov.

Ob zadržkih se vseeno zavedamo, da je športno področje eden najmočnejših razlogov za ohranitev nacionalnega ponosa. Vendar je podvrženo strogim razmeram na trgu oziroma samofinanciranju ter lastni iznajdljivosti. Ta problem občuti tako šport na nacionalnem nivoju kot lokalni manjši klubi, kjer se učijo prihodnje generacije športnikov. Zato mora država spodbuditi občine, naj vlagajo v lokalne športne klube, oziroma jih same financirajo iz državnega proračuna. Prav tako mora  dejavnost klubov delno financirati država, saj ohranjajo športno dejavnost in aktivnost med mladimi.

ZDRAVSTVENI SISTEM

V Novi socialdemokraciji podpiramo solidarnostni, medgeneracijski  sistem javnega zdravstva, ki se napaja iz davkov in prispevkov. Dodatno zavarovanje in individualne premije naj bi uvajali le za nadstandardne storitve. O tem, kaj je osnovni standard, bi morali najti družbeni konsenz.

Vsekakor pa je potrebno ukiniti sedanji sistem dopolnilnega zavarovanja, saj ta obsega skoraj v celoti storitve, ki bi morale biti vključene v osnovno javno zavarovanje. To v predvolilni kampanji obljubljajo skoraj vse stranke, naredijo pa nič.

Zdravstveni sistem Republike Slovenije v sedanji obliki dopušča klientelizem in tudi korupcijo. Težava je v tem, da nimamo nobenih zakonskih omejitev, ki bi preprečile kartelno dogovarjanje v zdravstvu in v farmaciji. Te bi prinesle tudi večji zdravstveni standard in na koncu manjše vrste.

V kateri smeri reformirati zdravstveni sitem

Že v uvodu poglavja smo zapisali, da bi ob razpravah o reformi razmišljali o dobrih praksah.V Avstriji so že pred leti uvedli konkurenčni model koncesionarjev v sklopu javnega zdravstva.

Primer Avstrije kaže, da se tudi v storitvenem sektorju da vpeljati zasebno pobudo in da to ne ogroža dostopnosti. Izvajajo ga praktično v celoti zasebni koncesionarji, a še vedno spada v javni sektor. V taki ureditvi nista v konkurenčnem odnosu javni in zasebni sektor, ampak si med seboj konkurirajo koncesionarji.

Smo proti temu , da zdravniki ob svoji redni službi opravljajo še honorarno v lastnih zasebnih organizacija ali pri kolegih in tja celo usmerjajo paciente – samoplačnike. To bi lahko preprečili s konkurenčnimi klauzulami in ni zato potrebno spreminjati ustavo ali celotno zakonodajo. Anomalija tega dopuščenega sistema je ta, da se zdravniki v javni službi ne angažirajo v celoti, preostanek energije pa trošijo za honorarne zaslužke. Še večja nepravilnost pa je oblika dela, ko zdravniki pridobitno  dejavnost opravljajo celo v službenem času ali v prostorih in s sredstvi javnega zavoda. Zato tudi prihaja do preusmerjanja pacientov  iz javnega zavoda v zasebne organizacije zaradi  možnosti pridobitve hitrejše in boljše storitve, pod pogojem, seveda, da jo tudi sami plačajo.

Torej v NS odobravamo koncesionarski sistem, »dvoživk« pa ne.

V določenih, zaostrenih, razmerah ne vidimo ovir, če javni zdravstveni zavodi zaradi premajhnih lastnih kapacitet sklenejo  občasne (in) začasne dogovore z zasebnim zavodi.

VARSTVO NARAVE IN SKRB ZA OKOLJE

Podnebne spremembe in propadanje okolja življenjsko ogrožajo Evropo in svet. Evropska komisija je zato sprejela evropski zeleni dogovor

Boj proti podnebnim spremembam in degradaciji okolja je skupna naloga, a regije in države članice so pri tem v različnih izhodiščnih položajih.

Skupaj moramo preprečiti hude posledice podnebnih sprememb za Slovenijo s poletnimi sušami, požari in poplavami, ki nam grozijo. Prizadevati bi se morali za manjše trošenje na sploh, posebno energije in prenehati uporabo fosilnih goriv.

Ohranimo pitno vodo! Zdrava voda je naša izjemna prednost, ki je ne smemo zavreči.

To je postala celo ustavna norma, a ne bo živela, če ta ne bo prenesena v prakso. Glede posegov to področje bi morala država v večji meri aktivirati inšpekcijske službe, saj navkljub večji ozaveščenosti in ob prizadevanjih volonterskih okoljevarstvenikov onesnaževanja ne bomo mogli preprečiti.

Trajnostni razvoj je postal deklarirana doktrina vseh članic EU.

Tudi naša skupnost ima okoljske načrte in ni stranke, ki se ne bi obarvala tudi v »zeleno« . A kaj , ko se spet srečujemo z odstopanjem v praksi.  Pa tudi predpisi so velikokrat nedorečeni in omogočajo številne obvode. Tovarne se zidajo na najbolj rodovitnih tleh in na vodnih viri – vse potrjeno s podpisi in pečati. Ravno to področje tudi simbolično odslikava delovanje nekonsistentnega sistema.

In kot zapisano v predhodnem odstavku bi morala država v večji meri aktivirati inšpekcijske službe. Žal zgolj apeliranje in ozaveščanje je premalo.

Odnos do narave pa ne sme biti površinski, zreduciran na področja ekologije, oziroma,  zgolj na  prizadevanja  proti onesnaževanju in uvajanju sonaravnih  tehnologij, ampak naj bi bil širši. Pomenil naj bi spoštljiv odnos do življenja, biološke raznovrstnosti v vsej svoji raznolikosti – tako rastlinja in živalskih vrst. 

Tudi, ko posegamo v naravni red, naj bi to počeli po principu – spremembe z najmanj sile in škode.

Dobro bi bilo, da bi v parlamentu imeli tudi »zelene«. Ta opcija mora imeti več vpliva tam kjer se sprejemajo odločitve in vodi okoljska politika.

V.

GOSPODARSTVO

EKONOMSKA DEMOKRACIJA

in NOTRANJE DELAVSKO (SO)LASTNIŠTVO

ter  VARSTVO DELAVSKIH PRAVIC

Splošno o KONKURENČNEM TRŽNEM GOSPODARSTVU

Podobno kot vse sodobne socialdemokratske stranke (če izvzamemo leve radikale)  podpiramo zasebno podjetniško pobudo in z njo povezno konkurenčno tržno gospodarstvo. To se je skozi zgodovino izkazalo kot bolj učinkovito od planskega, birokratsko vodenega gospodarstva ali našega unikuma, bivše, tako imenovane, dogovorne ekonomije.

In vloga države ?

Tudi ob še tolikšnem priseganju na svobodni trg, ki naj bi kot »nevidna roka« vse uredil, potrebujemo državo, kot branik občega. Ta mora ostati skrbnik nad tem, da na  konkurenčni trgu poteka po načelih poštene oz. lojalne konkurence.

Na državni, makro ravni lahko učinkovito načrtujemo gospodarsko strategijo. Posamezni gospodarski subjekti so lahko na kratek rok zelo  uspešni v svojem poslovnem okolju, kako pa je z uspešnostjo na srednji in daljši rok pa je veliko vprašanje, saj težko vidijo celote. Strateški sveti bi morali pripravljati predloge, v kaj naj kot država investiramo, kje so naši prednostni resursi v bodočnosti, kako spoznavati naše razvojne potenciale na makro ravni.

Nenadomestljiva vloga države je tudi pri vlaganju sistemske strukturne investicije.

Na primer, razvoj infrastrukture pomeni za proračun »trenutni« strošek, dolgoročno pa veliko podporo ekonomiji ( cestno omrežje, digitalne komunikacije, itd … in ne nazadnje gospodarjenje z gozdovi).

Slovenija bi morala v polnosti izrabiti svoj geo-ekonomski položaj in ponuditi kvalitetne logistične storitve od slovenskih vstopnih točk (tudi z luko Koper in hitro izgradnjo drugega tira)

do ciljnih destinacij.

Tudi pri »dolgoročnih naložbah, če za privatni sektor  niso tako »oddaljene«,  je sistemske strukturne investicije koristno vključevati.

Tudi javna podjetja bi lahko funkcionirala po tem modelu s pomočjo zasebnih  koncesionarjev, podobno kot imamo zasebne koncesionarje v javnem sektorju.

Za vzpon  slovenskega gospodarstva je zelo pomembno uresničevati programe pridobivanja novih kvalitetnih delovnih mest in spodbujati vire, v katerih smo v mednarodni menjavi lahko konkurenčni.  Za pridobitev več novih investicij je potrebno ustvarili bolj prijazno poslovno okolje.

Samooskrba in kmetijska politika

je tudi ena od temeljnih usmeritev na državni ravni in pomemben del naše  suverenosti v najširšem pomenu besede. Je širši pojem kot zgolj oskrba s hrano in vodo, dotika se tudi energetike in nekaterih surovinskih baz.

V tem poglavju se bom omejili  na oskrbo s hrano in razmislek o kmetijski politiki.

Vendar kmetijska politika ne more biti uspešna brez ustreznega razvoja podeželja. Ta pa ne more brez ustrezne prometne infrastrukture, internetne oz. digitalne povezljivosti, energetske oskrbe, sistema socialnega skrbstva in storitev javnega sektorja ter sobivanja s turizmom, ki je tudi eden od naših velikih potencialov. Povezanost sektorjev je temeljna.

In če smo še bolj konkretni. Pridelovalci  na primer ne morejo v celoti brez državnih investicij pokriti stroškov za namakalni sistem in varnostne ukrepe pred ujmami. So pa nujni, če ne želimo, da bo kmetijska  panoga zamrla, posebno ob trenutnih klimatskih spremembah  .

Zakaj še vedno odločevalci niso našli sistemske rešitve za ustrezno oblikovanje cene,  oz. njeno notranjo distribucijo: od neposrednih proizvajalcev, predelovalne panoge oz. industrije,  do trgovine.  Kako to,  da določeni segmenti, posebno neposredni pridelovalci  životarijo in jim zmanjkuje sredstev za investicije in prestrukturiranja, drugi sektorji pa prinašajo dobiček.

Pravičnejše cenovne verige se očitno ne da doseči zgolj z dogovarjanjem med deležniki. Teh dogovorov je bilo že veliko, ampak bolj malo dogovorjenega.

V NS menimo, da brez zaščitnih carin ne bo šlo, posebno za uvožene surovine in izdelke, ki so nastali v pogojih nelojalne konkurence. Tej temi bomo v naslednjih odstavkih  namenili celo poglavje. Tudi v kmetijstvu se namreč pojavlja »socialni damping« . Kako bo naš kmet konkuriral tuji farmi, v kateri delajo migranti na črno in za minimalne zaslužke, kjer se ne odvajajo prispevki za državo in nič za varstvo okolja. Proti takšnim nelojalnim cenam se imamo pravico boriti in se jim zoperstaviti. O tej temi  pa bo še marsikaj potrebno doreči na evropski ravni.

Vse preveč je tako imenovanih izjem pri pozidavah varovanih kmetijskih zemeljišč in celo gradnji na vodnih virih. Kaj pomaga zakonska regulativa, če se sprejemajo »lex specialis. To so posebni zakoni, ki  prevladajo nad splošnimi zakoni. To je dopustno le, če s posebnim zakonom bolj natančno urejamo določena specifična področja.  In pa v izjemnih primerih. Tu pa tiči velika nevarnost . V primerih,  ko posebne ureditve pridejo navzkriž s splošno normo, bi bil lex specilis sicer dopusten, vendar samo ob predhodnih natančnih opredelitvah  izjem. Če so izjeme nedorečene ali ohlapne, ne moremo več govoriti o konsistentnem pravnem redu, ampak o arbitrarnem pravnem redu, značilnem za avtoritarne režime. Z arbitrarnim sprejemanjem lex specilalis  tako prihaja do pozidav na dobrih kmetijskih zemljiščih ali celo na zaščitenih vodnih virih. (Magna, ljubljanska kanalizacija C0, obrobje Ljubljane itd …)  V NS bomo takemu arbitrarnemu tolmačenju zakonskih varovalk odločno nasprotovali.

Zaznali smo tudi, da se kmetje pritožujejo nad politiko sklada kmetijskih zemljišč. Verjetno bi bilo potrebno  tudi tu najti ustrezne sistemske spremembe; posebno, ko gre za način odkupa zemljišč in njihovo vrednotenje.

EKONOMSKI MODELI

Zakaj pa ne uporabljamo izraz socialno tržno gospodarstvo, kot podobne stranke na zahodu in kot smo imeli naslovljeno tudi v predhodnem programu?

Po svoje je sama besedna zveza pojmovno sporna.  Menimo, da za gospodarske objekte ni  primarna skrb (niti vzporedna) socialno skrbstvo, ampak uspešno poslovanje, ustvarjanje »produktov« – tako materialnih kot storitvenih. Seveda morajo ob tem gospodarski subjekti dosledno spoštovati delovnopravno zakonodajo, kolektivne pogodbe omogočati delo sindikatov in dosledno spoštovati predpise, ki se nanašajo na varstvo okolja.

Lahko pa država gospodarske subjekte stimulira, da zaposlujejo za trajnejši čas in namesto odpuščanja s kadrovsko optimalizacijo ter  dokvalifikacijami in  prekvalifikacijami.

iščejo rešitve znotraj družbe,

V kolikor se kljub temu odločajo za tovrstne poslovne optimalizacije (ali preprosteje, hitra odpuščanja), pa morajo zato skupnosti namenjati tudi določena sredstva, saj drugače opuščeni delavci, ki takoj ne najdejo druge zaposlitve padejo v breme zavodom za zaposlovanja in/ali socialnemu skrbstvu. Dober primer takega modela je Danska, kjer hitro odpuščanje »ni problem« odpuščeni ne pristanejo »na cesti«, ampak so takoj vključeni v programe aktivne politike zaposlovanja.

(Opomba: pojem »problem« smo dali v navednice, saj prav vsako odpuščanje prinese določene posledice)

V Novi socialdemokraciji namenjamo pozornost  razvoju modelov za  alternativi, za obe možnosti.  Namesto rigidnega ohranja delovnih mest, na katerem vztraja klasična levica (v sodelovanju s sindikati) ponujamo rešitve v sistemu varne fleksibilnosti.

O tem več → tudi v poglavju II. / aktivna politika zaposlovanja.

Podpiramo nastanek in razvoj alternativnih oblik lastništva in organizacij kot so npr. delavske kooperative in zadruge. Vendar moramo pri tem biti realni, saj mnogi projekti v stvarnosti ne zaživijo, posebno, če niso ekonomsko rentabilni. Sistem odločanja po principu en član en glas je možen samo ob enakosti subjektov, ki se vanje vključujejo,

KONKURENČNA  TRŽNA EKONOMIJA,

ki temelji na tekmovalnem, podjetniškem duhu se je lahko odvija le in samo v pogojih lojalne konkurence in konsistentnem pravnem redu. Lojalna konkurenca je instrument za večjo učinkovitost, sočasno pa princip za dosego večje družbene pravičnosti. To pa pomeni, da se država odpove korporativnim modelom, svojo vlogo pa ohranja pri preprečevanju monopolov, kartelov, lobijev in protekcionizmov vseh vrst.  Država vzpostavlja strukturne pogoje, ustrezno podjetniško okolje, ki omogoča lojalno tekmovalnost (pri skritem protekcionizmu je treba pretehtati nevidne in vidne stroške).

Žal pa mednarodna menjava deluje pretežno v pogojih nelojalne konkurence. Ekonomsko pravni red ni  vzpostavljen. Mnogi nizko cenovni produkti in storitve, ki kotirajo na trgu, so rezultat dumping cen,  kolonizacije gospodarskih resursov nacionalnih držav, tujih, sovražnih prevzemov dobrih nacionalnih firm, neenakih pogojev poslovanja  (vojne uzurpacije energetskih virov, neenako oz. slabo plačane delovne sile, (brezplačno, otroško delo), nizkih davčnih obremenitev dela zaradi nerazvitega javnega sektorja, ind …

Zaradi mednarodne nelojalne konkurence imajo nacionalne države pravico kljub svobodnemu trgu zaščititi svoje gospodarske interese tudi s carinami. Država mora reagirati, ko se v njenem ekonomskem sistemu pokažejo različne anomalije in porušena razmerja. Država ima pravico in dolžnost, da intervenira, če se cene oblikujejo v nekonkurenčnih razmerah, okoljih visoke koncentracije ekonomske moči.

Le ob pošteni konkurenci (tako v mednarodnih odnosih kot znotraj naše ekonomije) bo trg prinašal kvaliteto produktov (na materialni  in storitvenih ravni ) in prispeval k blagostanju.

Zaslužkarstvu s finančnimi transakcijami (od npr. davčnih oaz, do novatarij z umetnimi valutami), brez pokritja v družbenem bruto produktu bomo odločno nasprotovali.

FISKALNA IN DAVČNA POLITIKA

Tudi v NS  vidimo pozitivno stran današnje fiskalne politike. Ne smemo porabiti več, kot ustvarimo. Inflacija mora biti skoraj nična, saj je možno ustvarjati zanesljiva delovna mesta le v takem uravnoteženem in stabilnem finančem okolju.

Pri tem pa je pomembna tudi  ničelna toleranca do korupcije ( O tem več → v I. poglavju  o anomalijah), ta pravzaprav izničuje to, kar se statistično prikazuje v bruto družbenem produktu.

Znova bi bilo potrebno v še učinkovitejši obliki uvesti Službo družbenega knjigovodstva

Politična  desnica in sredina se vsesplošno nagibata k doktrini, da moramo poslovne subjekte čim manj obremenjevati z dajatvami. Tudi v NS se strinjamo, da je to nedvoumno velika pomoč gospodarstvu, doprinos k konkurenci v mednarodni menjavi, cenejših produktih, ter vpliva pozitivno na potrošnjo in ta posredno zopet na gospodarsko rast.  

A pri tem je pomembno upoštevati princip sočasnosti.  Brez stroškovnih racionalizacij državni upravi in javnem sektorju  bi prišlo do slabitev le-teh. Z nižjimi davki bi pomagali gospodarstvu,  a s tem posredno oslabili standard javnih storitev in družbenega sektorja  vse od šolstva , znanosti, zdravstva. Raven  javnega sektorja se ne da reševati z zamikom.  

Nižji davki so cilj, pot pa sočasna racionalizacija poslovanja proračunskih porabnikov.

Racionalizacija poslovanja proračunskih porabnikov je zelo pomembna tema, tudi etična, saj gre za sredstva nas davkoplačevalcev.

Veliko bi se dalo narediti  že s tem, da javna uprava ne bila pribežališče  za lojalne kadre in bi bila že zaradi tega bolj »vitka«. Imamo opravka s pravo hipetrofijo različnih služb. Če bi strnili mnoge paradžavne agencije in sklade,  ki so se razbohotili, ocenili delo nevladnega sektorja in mu bolj selektivno odmerjali dotacije, bi že ogromno prihranili. Kadrovske racionalizacije se veliko laže izvajajo (ob ustrezni aktivni politiki zaposlovanja) ravno v času splošne nizke brezposelnosti.

Lahko pa bi na primer v družbenem sektorju vpeljali skupna računovodstva in administrativne službe posebno za področja, kjer imamo opravka z enotnimi normativi na državni ravni. Ne bomo zmanjševali število družinskih zdravnikov na št. prebivalstva? Prej obratno!  Lahko pa bi v zdravstvu imeli enoten sistem nabav zdravil in opreme, ki bi bil tudi bolj transparenten in racionalen.

Zakaj bi se vsaka občina ubadala z ekipiranjem strokovnjakov za pridobivanje evropskih sredstev, najemala oz. plačevala zunanjo pomoč in se lovila v zahtevni papirologiji . Država bi lahko organizirala skupni servis, strokovno administrativni  suport in vse bi potekalo bolj racionalno in tudi bolj učinkovito  itd, itd, …

Nasprotujemo uveljavljanju  »novih valut« Bitcoin-ov in drugih modernih digitalnih  novotarijah, ki le povzročajo kaos na finančnem trgu in v velikem obsegu povzročajo inflacijo  ter pomenijo odmikanje od elementarnega fiskalnega pravila, da je v obtoku toliko enot denarja kolikor je dejanski družbeni  bruto produkt.

Služenje s finančnimi spekulacijami je velika anomalija in sploh to, da bi nekdo bogati s tem, ko ni nič ustvaril, oziroma ni prinesel nobene dodane vrednosti od katere bi imela družba korist.

In sploh denar kot ekvivalent ustvarjenega produkta ne more biti tržno blago.

EKONOMSKA DEMOKRACIJA

in NOTRANJE DELAVSKO (SO)LASTNIŠTVO

ter  VARSTVO DELAVSKIH PRAVIC

Klasično delitev na lastnike (delodajalce) in na drugi strani mezdne delavce (delojemalce) je lahko presežena z oblikami delavskega solastništva. Zagovarjali bomo pravico do solastništva (partnerske gospodarske družbe)  in razporejanja določenega dela dobička za delavce, ki pri njegovem nastajanju participirajo.  Delitev dobička med delavce v obliki solastništva v podjetju je gotovo ena boljših spodbud za delavce. Notranjemu solastništvu je potrebna dati določene sistemske spodbude. Na splošno je potrebno graditi na pripadnosti posamezni gospodarski družbi. Ni čudno, da so tiste gospodarske družbe, ki so organsko zrasle iz družinskih podjetij, zelo uspešne. Solastništvo zaposlenih je prava pot in ne utopično samoupravljanje, s katerim smo eksperimentirali v prejšnjem sistemu Prav tako ne podpiramo oblike, kjer so delavci zgolj v mezdnem odnosu in so z organizacijo povezani le  v recipročno – delavni vložek : zadostna plača. Ker mnogi  zaradi gmotnih razlogov ne morejo biti delničarji/solastniki oz. finančni soinvestitorji, lahko  participirajo tudi na druge načine. Na primer kot prenašalci delavnih izkušenj, mentorji in  kot inovatorji oz. izboljševalci posameznih faz delovnega procesa, kar vse mora biti ustrezno ovrednoteno.

Ker pa vsi zaposleni ne bodo nikoli solastniki, je za njihove pravice pomembna sindikalna organiziranost in skrben nadzor države. Sindikalni zaupniki morajo uživati zares ustrezno varstvo in naj bi bili tudi sistemsko povezani z inšpektorati dela, ki bde nad izvajanjem zakona o delovnih razmerijih. Glede na to, da so praviloma in na splošni ravni delojemalci v slabšem položaju kot delodajalci, posebno, če ni dovolj svobodne izbire zaposlitve, je tovrstni zakon neobhoden. 

Ali so delavske pravice normativno dobro urejene in kaj bi bilo še potrebno spremeniti, je stvar presoje.

Drugo pa je, koliko se že uzakonjena pravila v praksi sploh spoštujejo. Kritika predvsem leti na (ne)delo inšpektoratov za delo.

Apelirati oz. »moralizirati«, o tem, da je potrebno pravice spoštovati, je premalo, zaradi izredno slabega dela inšpektoratov pa je situacija še slabša. Kršitve delovno pravnih razmerij so pogoste, oškodovani pa se zaradi nezaupanja v institucije  pogosto niti ne odpravijo na dolgo pot iskanja pravice.

Kritika lahko leti tudi na sindikate, ki se še niso docela otresli dediščine preteklosti.

Bili so sicer zaščitniki delavskih pravic, a se istočasno niso želeli konfrontirati z politično nastavljenimi upravami.

Razmisliti bi veljalo, kako nuditi pomoč zaposlenim v zasebnem sektorju. Tudi pri njih je velika potreba po ustreznem sindikalnem organiziranju in brezplačni pravni pomoči.

In perspektive ?

Vsekakor reforma Skupne kmetijske politike EU, ki bo zaživela z začetkom2023, povečuje ekološko trajnost in hkrati ohranja ekonomsko vzdržnost modela kmetijstva , ki temelji na družinskih kmetijah kot jedru našega podeželja in vira visoko kakovostne hrane.

VI.

ZUNANJA POLITIKA

in

OBRAMBNO VARNOSTNI SISTEM

ZUNANJA POLITIKA

O mednarodnih interakcijah (vključitvi ali izstopu) morajo odločati ljudje na referendumu. Spodbujamo ponovne preverbe izražanja ljudske volje, saj šele praksa pokaže vse razsežnosti preteklih odločitev.

Evropska unija lahko obstane le kot zveza samostojnih in neodvisnih držav, ne pa naddržavna hegemonija, ali center različnih birokratskih struktur, ki služi le sam sebi. 

Brez močnih držav-članic EU ni močne EU. 

Od naših predstavnikov v EU hočemo in smemo velik pričakovati. So zelo dobro nagrajeni. Zelo malo pa izvemo, kako in kaj delajo. Poročanje o tekočem delu poslancev je neustrezno in nezadostno. Poslance vidimo v glavnem le v času predvolilne kampanje, potem pa o njihovem delu zvemo bore malo.

Evropski poslanci naj se posvečajo prvenstveno svojemu osnovnemu delu, ne pa, da opravljajo še številne druge funkcije, se vsepovsod angažirajo in ukvarjajo s honorarnimi deli.  Kontrola nad dejavnostmi izven osnovnega poslanskega področja in njihovimi zaslužki bi morala biti ostrejša. Še prej pa bi morali sprejeti jasnejša pravila.

Poleg kohabitacije z jedrnimi državami je prav, da vzdržujemo intenzivnejše odnose z bližnjimi državami, v dobesednem, kot  prenesenem pomenu besede.  V prvi vrsti s sosednjimi državami na katere mejimo. Vezi pa naj bi ohranjali tudi z državami, ki so bile pred koncem prve svetovne vojne del habsburškega cesarstva.Če je bila v zgodovini Samova plemenska zveza očiten dejavnik nevmešavanja v politiko srednjeevropskih držav, je to možno tudi danes, v okviru povezovanja znotraj C5. Na zanemarimo pa tudi povezav z Višegrajsko skupino.

Vsakršni posebni odnosi pa ne smejo iti na rovaš drugih skupnosti. Gojitev lastnega patriotizma ne pomeni nespoštovanja patriotizma drugih. Odločno pa nasprotujemo šovinizmu, povzdigovanju enega naroda nad drugim ali omalovaževanju drugih oz. drugačnih.

Slovenija ne sme molčati ob kršenju mednarodnega prava pa naj njegovo nespoštovanje izhaja iz vplivnih ali prijateljskih držav.

Tudi v mednarodnih odnosih moramo težiti k pravičnejši delitvi naravnih in ustvarjenih dobrin.

To naj velja tudi za mednarodno menjavo.

Občutljivost za mednarodna dogajanja naj izhaja iz pravičnih mednarodnih odnosov. Prepad med revnimi in bogatimi je prevelik.  Ne smemo se podrediti logiki bogatih, ki od manj razvitih predvsem jemljejo, zlorabljajo stisko s sramotno nizkim plačevanjem delovne sile, neposrednim ali posrednim izkoriščanjem otroškega dela in izrabljanjem njihovih naravnih bogastev. 

Spoštovanje ozemeljske celovitosti in nedotakljivosti meja je bilo temelj  miru po drugi svetovni vojni in je to tudi danes. Ločiti je potrebno pravice tistih narodov, ki še nimajo svoje nacionalne države, od tistih manjšin, ki hočejo na ozemlju druge države oklicati svojo državno suverenost, čeprav imajo v sosedstvu svojo nacionalno državo. »Izjeme« bi sprožile plaz separatističnih gibanj in povzročile hudo mednarodno nestabilnost, navkljub trenutni umiritvi razmer na določenem regionalnem področju.

MIGRANTSKA POLITIKA

Meje pa moramo zaščititi pred nezakonitimi migracijami (O tem več v poglavju o obrambno varnostnem sistemu.) Politika odprtih meja posega v suverenost posameznih držav, zato v NS odklanjamo predpisovanje kvot. »Bruselj«  ne more predpisovati koliko priseljencev lahko normalno integriramo v našo skupnost, koliko jih lahko zaposlimo, oz. širše sploh vključimo v življenje.

EU  bi morala bolj odločno vplivati na bogate muslimanske države, da sprejmejo migrante, ki prihajajo iz okolij islamske veroizpovedi.  Postulati šeriatskega prava so v globokem neskladju  z evropskimi načeli enakopravnosti in demokracije. Osebe, ki jih ni mogoče na srednji, ali celo na dolgi rok  integrirati,  životarijo v nastanitvenih centrih. Veliko »integriranih» pa živijo v getih, soseskah, kjer ne veljajo naša družbene norme.  Getoizacija, je v neskladju z mednarodnimi  deklariranimi načeli. Zanimivo pa je, da naše leve tranzicijske stranke to dejstvo posebej ne moti, niti to, da so migranti izvor cenene delovne sile in področje prekariata.  Imajo pri tem drugeačne, prikrite strateške načrte? Od doseljencev ima korist umazani kapital  in morda leve anarho-liberalne stranke, ki v njih vidijo bodočo volilno bazo. Zanimivo je to, da sta  parolo welcome refugees najbolj plasirala ravno ta dva omenjena klana, kar pomeni, da sta na polju migrantov našla skupni imenovalec.

Anarhična politika odprtih meja (ki se postopoma le ukinja) je napad na plemenito (mednarodno priznano) človekovo pravico do azila. Ta se danes na veliko zlorablja. Sploh se ne ločuje med begunci in ekonomskimi migranti. Različne kategorije ljudi rabijo tudi različne oblike pomoči. Saj se pogosto izkaže, da prosilci za azil ob prvi možnosti nezakonito emigrirajo naprej.

V NS menimo, da bi se vloge za azil lahko podajale le na zato predvidenih mestih, zlorabe pa sankcionirale. Za ilegalni prehod pa prav gotovo ne! Ostro bi bilo potrebno sankcionirati tihotapske združbe, ki obračajo milijone na račun človeških  stisk in kvazi-dobrodelne organizacije, ki jim pri tem pomagajo.

Morda so naša jasna in odločna stališča glede migrantske politike videti kot nasprotje  naših načel o humanizmu in solidarnosti, ki smo jih izpostavili v uvodu programa. Na to imamo odgovor: kaos je na koncu slaba usluga tudi za same migrante. Prepešačijo na stotine kilometrov, plačujejo tihotapcem, na koncu pa jih ciljne države celo deportirajo nazaj.

Pomoč migrantom je nujno potrebna. Naj se usmeri k izvoru oz. čim bliže izvoru problemov. Če določene države rabijo delovno silo, naj organizirajo za iskalce dostojen prevoz in jih vključijo v programe usposabljanja. Anarhična politika odprtih meja, ki je navzven videti človekoljubna, je v svojem bistvu asocialna !

OBRAMBNO VARNOSTNI SISTEM

Uvod:

Obrambno varnostni sistem Slovenije je tudi eden od temeljev naše državnosti, posredno tudi branik ustavne ureditve,  njene demokratične ureditve, za katero smo se svobodno odločili.

Predstavlja nabor resorjev in izvajalcev za zagotavljanje varnosti v ožjem in širšem smislu. Zajema:  vojaške sile in  OVS-a (obrambno varnostne službe Ministrstva za obrambo) ; policijo in  SOVO; civilno zaščito in gasilske organizacije; zasebne varnostnih služb s koncesijami in redarstva.

Da bi vsi ti resorji delovali, morajo biti usposobljeni, predvsem pa medsebojno koordinirani.

V Resoluciji o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije beremo:

»Izredno dinamično in hitro spreminjanje sodobnega varnostnega okolja ter kompleksnost in prepletenost varnostnih groženj in tveganj v njem zahtevajo tudi celovito organizacijsko povezanost posameznih resornih politik«

Pravilno zapisano, a po našem mnenju je ravno medresorska koordinacija ena od večjih slabosti naše javne uprave.  Sistem usklajevanja bi bilo potrebno tudi organizacijsko oz. operativno dograditi, kar smo že zapisali v poglavju o javni upravi .

»Pomemben nacionalno-varnostni temelj je tudi dosežena stopnja varnostne kulture v družbi.«  – kot je že tudi zapisano v omenjeni  resoluciji in smo to še posebej  podčrtali.

VOJSKA in teritorialna obramba

Najprej je potrebno investirati in zgraditi obrambni vojaški  sistem, ki ustreza našim razmeram,  primeren za obrambo našega državnega teritorija. Koncept teritorialne obrambe se je pokazal kot učinkovit in ga moramo ponovno postaviti na določeno raven in dograditi. Zato potrebujemo manjše, dobro usposobljene, ter fleksibilne enote.

Slovensko vojsko pa poleg profesionalnih sil lahko dogradimo tudi s sistemom prostovoljnega državljanskega naborništva.

Vojaški obrambni sistem ima več, tudi mednarodnih, nivojev in ga moramo dograjevati po zaporedju:

– Najprej razmišljati o  bilateralnih obrambnih pogodbah s sosednjimi državami;

– Drugič: Kot del Evrope tudi aktivno   spodbujati ustanovitev evropske obrambne unije.

Evropska unija ima vse institucije, pomankljivost pa se kaže ravno na obrambnem varnostnem področju. EU mora imeti svojo obrambno strategijo in skupne  vojaške sile.

– Soočanje z varnostnimi izzivi sodobnega sveta pa ne izključuje  naš doprinos v mirovnih silah OZN in

– vključevanje v obrabnih zvezah držav demokratičnega loka, vključno z trans-atlantskimi povezavami.

Naša prisotnost v njih pa ne sme ogroziti naše suverene pravice odločanja.

Spoštujemo tudi pravico do ugovora vesti pri usposabljanju in mobilizaciji, saj lahko posameznih prispeva tudi na drug način k obrambi domovine.

Kljub temu, da se zavedamo, da je vojska potrebna in razoroževanje le daljnosežni cilj, (ki ne sme izhajati iz enostranskih in utopičnih premis, ampak naj bo to mednarodno usklajeno prizadevanje), imejmo ob domovinski vzgoji (in spodbujanju patriotizma) tudi mirovno vzgojo. Ti dve usmeritvi sta le navidezno protislovni. Pripravljeni moramo biti na obrambo, obenem se tudi zavedeti, da so vojaški spopadi največje zlo na svetu, ki ima številne neposredne in posredne posledice.  Zato je del obrambne politike, tudi »diplomacija miru« in gojitev prijateljskih odnosov s sosedi. Zavedamo se, da enostranske razorožitve ne pridejo v poštev in da je potrebno ohranjevati ravnotežje. Ne strinjamo pa se, da se poveličuje orožje in odločno nasprotujejo vojaškim paradam.

Slovenija mora vztrajati na doslednem spoštovanju ozemeljske integritete vsake države. Le to je garant miru v mednarodnih odnosih. Tudi zato je predhodnica naše stranke obsodila spreminjanje meja Srbije ob znani kosovski krizi. Spreminjanje meja brez soglasja ali celo z  vojaško silo je potrebno ostro obsoditi in proti kršiteljem uvesti sankcije. Kakršno koli odstopanje, bi podrlo temeljni princip  sožitja, ki se je zgradil po drugi svetovni vojni. Ker meje niso in ne bodo nikoli idealno zarisane,  je potrebno spoštovati pravice manjšin in jim zagotavljati čim boljše razmere za ohranjanje svoje identitete. Manjšine so lahko element povezovanja in vzor  sožitja ob različnosti.

Nezakoniti prehodi migrantov na naše ozemlje predstavljajo tudi varnostni problem, vprašanje ustreznega varovanja naših meja.  Vzpostaviti je potrebno varne meje in zato tehnološko in kadrovsko okrepiti slovensko policijo, po potrebi tudi s pomočjo vojske. Tu ne sme biti nobene dileme. Nezakoniti prehodi so nezakoniti in jih moramo odločno preprečevati. Tehnične ovire naj bodo učinkovite, a pri tem naj bi upoštevali princip najmanjše sile. Ta se naj uporablja stopnjevano – od lažjih oblik prisile do bolj represivnih prijemov. Na primer ob tehničnih in drugih ovirah je potrebno paziti, da ne prihaja do fizičnih poškodb – tako ljudi kot živali. (npr.: rezalne žice so res neprimerne in nevarne). Seveda pa po drugi strani brez tehničnih ovir tudi policija ne more uspešno varovati meje in bi brez njih bi morala uporabiti veliko bolj drastične ukrepe.

Za učinkovito zajezitev nezakonitih migracij naj bi v večji meri sodelovali s sosednjimi državami, jim pomagali in reagirali pravočasno, ne šele takrat,, ko se migranti že kopičijo na naših mejah.

Tudi na mednarodnem področju se moramo boriti proti (celo dopuščenemu) kaosu, ki vlada na tem področju (in ga žal posredno podpira tudi naša tranzicijska levica).

Za zaščito evropskih meja pa bremena  ne morejo nositi same mejne  države EU, ampak ji mora pri tem pomagati celotna skupnost. Na zunanjih mejah EU bi morale biti prisotne skupne evropske varnostne sile.

Pravica do azila bi morali biti ustrezneje regulirana.

Ne more se uveljavljati ob nezakonitih prehodih, razen ob v izjemnih kriznih razmerah. Uveljavlja se lahko le na točno določenih mestih.  Prosilci naj jo uveljavljajo v prvi varni državi. Če jo ne, je to znak, da so za  migracije drugi razlogi. Jasno je potrebno razmejiti migrante na  te, ki migrirajo iz ekonomski razlogov in drugimi, ki so bili ogroženi  zaradi različnih razlogov, ker tudi potrebujejo drugačno pomoč.  Ta področja je potrebno ločevati. Dosedanja praksa kaže, da se ta plemenita pravica do azila na veliko zlorablja. Očitno pa je nekomu v interesu, da se na tem področju ne naredi reda. Natančno je potrebno določiti, kje in kako se lahko uveljavlja in kdo je do azila upravičen. Takoj je potrebno sprejeti ukrepe, da ne bo prihajalo do tako številnih zlorab.

VII.

VERA IN DRUŽINA

Uvod / preambula

Zavzemamo se za laično družbo. Le ta omogoča resnično duhovno sproščenost. Država poleg idejnega in političnega pluralizma, omogoča tudi verski pluralizem.

Verske skupnosti in država lahko najdejo področja skupnega delovanja in tvorno sodelujejo na mnogih področjih, vendar po načelu enakopravnosti in pluralnosti. Država omogoča prebivalcem opravljanje verskih aktivnosti in zagotavlja posameznim odmaknjenim skupinam versko oskrbo, ni pa dolžna financirati konfesionalnih vsebin in neposredne verske dejavnosti.

Podpiramo ureditev, ki  državljanom omogoča, da avtonomno podprejo preko dohodninskega deleža tisto versko skupnost ali drugo civilno združenje, ki jo sami žele. To omogoča tudi manjšim skupnostim, da pridobijo finančna sredstva za svoje delovanje. Verske skupnosti avtonomno odločajo, kako bodo razporejale in poslovale z lastnimi sredstvi, ko pa gre za uporabo ali souporabo družbenih sredstev, njihovo porabo nadzira država.

Versko oskrbo v bolnišnicah, v vojašnicah  in posebnih zavodih naj organizira laična javna  oseba na državni ali občinski ravni, ki v zvezi s tem tudi ureja pokrivanje stroškov duhovnikov, ki pa ne vključujejo samo konfesijo. Zato tudi izvajalci konfesije ne morejo biti javni uslužbenci. Za stroške za  omogočanje same  oskrbe pa priskoči na pomoč skupnost. Tako bomo preprečili, da se pripadnik manjših veroizpovedi ne bi počutili  manjvredne. Ni tudi primerno, da se posameznik za potrebe duhovne oskrbe obrača na duhovnika druge veroizpovedi. Tudi duhovni objekti naj bi bil tako prilagojeni, da so dostopni za vse in ne le za večje skupnosti.

Te bolj jasne in načelne razmejitve ne pomenijo, da želimo v NS zniževati standard duhovne oskrbe. Nasprotno, ta se lahko celo izboljša in je bolj dostopna za vse. Za ustrezno raven oskrbe, ki mora biti brez  ovir dostopna vsem, si bomo prizadevali, saj je za nas področje  duhovnosti pomembno.

Verouk in drugi konfesionalni predmeti naj se ne odvijajo v prostorih javnih šol. Razen, če gre za zasebne koncesionarje v sklopu javnega šolstva in na lokacijah, kjer so dostopne tudi laične šole. A ta del programa uporabniki financirajo sami

Vse javne šole pa naj zagotove splošno razgledanost tudi na tem področju in nepristransko seznanjajo učence in dijake z vsemi religijami in duhovnimi gibanji. Te vsebine ne morejo biti le stvar izbirnih predmetov, saj spadajo v splošno izobrazbo. Zaradi občutljivosti tematike, glede na svetovno nazorsko pluralnost, je prav, da te vsebine podajajo laični strokovni delavci in ne osebe, ki so vezane na določeno cerkev oz. versko skupnost.

Pomembno izhodišče za naše delovanje je družina, ki je naravna in temeljna celica družbene skupnosti. Psiho-socialno  zdrava družina je pogoj za oblikovanje zdrave osebnosti. Zato naj bo življenje družbe organizirano tako, da ne krni ali razbija družinskega življenja in odnosov, pač pa jih spodbuja. Družinam, ki so pred razpadom, je potrebno nameniti več pozornosti tudi z uvajanjem novih instrumentov obravnave (otrokovo zagovorništvo, mediacija).

Glede drugih partnerskih skupnosti zagovarjamo, da se z zakonom uredi enakopraven položaj partnerjev znotraj kakršne koli partnerske skupnosti. Ta zakon naj uredi status za vse zveze, ki si po določenem obdobju skupnega življenja žele pravno urediti ter registrirati medsebojne pravice in obveznosti. Ob tem je irelevantno na kakšni spolni osnovi temelji taka skupnost.

Odobravamo načrtovanje družine in zdravju neškodljivo kontracepcijo. Omejevanje rojstev v revnih, nerazvitih državah je manjše zlo kot pa množično umiranje otrok v prvih letih starosti. Oviranje ali zavračanje distribucije kondoma  in osveščanja o zaščiti je neodgovorno.

Vprašanje splava  (ali je zlo in/ali v kašni meri) sproža dolgotrajne moralne dileme, na katere pa menimo, da ni enostavnega odgovora. Smatramo, da je človek »določen«  ob spočetju, priznamo pa, da presoja o tem, v katerem trenutku je oplojeno jajčece človek v polnem pomenu besede, ni splošno usklajeno in sprejeto. Menimo, da  splava ne smemo kriminalizirati.  Splav bi bil lahko dopusten, če so matere žrtve spolnega nasilja, če bi rojstvo otroka ogrozilo zdravstveno stanje ali celo življenje matere ali če bi zaradi finančne stiske bile same prisiljene k prekinitvi nosečnosti. V osebni stiski je to stvar presoje matere in očeta ter posledično njune vesti. Vsekakor bi prepoved splava prinesla še več hudega, saj bi se noseče ženske v stiski zatekale k mazačem in bi bilo še bolj ogroženo tudi njihovo zdravje. Ni pa prav, da splav nadomešča druge metode za preprečevanje rojstev, mnogim služi le kot nadomestilo za ne-uporabo le teh ali neustrezno zaščito.

Država naj omogoča lažji postopek posvojitve in umetne oploditve neplodnim parom. Neplodnost naj se prizna za bolezen tako, da iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja ne bo več omejevanja števila umetnih oploditev. Dovoli naj se tudi neanonimne darovalce spolnih celic, saj si včasih sorodniki in prijatelji želijo pomagati čisto določeni osebi. Trenutno odhajajo taki darovalci na postopke v tujino.

K večji rodnosti bi vsekakor pripomogel stabilnejši in varnejši način življenja. Eksistenčna, socialno pravna negotovost, zaposlitvena negotovost (prevladujejo razmerja za določen čas,) pravno-upravni nered,…, ne ustvarjajo varne življenjske klime. Kljub tem težavam pa bi se morali bolj odpreti za življenje, pa čeprav razmere niso vedno optimalne.

Stanovanjski sklad in stanovanjsko varčevanje za mlade sta dva izredno pomembna podsistema za katera pa lahko rečemo, da ne delujeta učinkovito. Praktično je izničen instrument namenskega varčevanja.  Namenski stanovanjski krediti se glede višine in plačilnih pogojev praktično ne razlikujejo od drugih splošnih kreditov.

VIII.

KULTURA in IDENDITETA

POSLANSTVO KULTURE

Kultura je prostor kreativnega duha, področje svobodnega ustvarjanja.

Ravno zato je ne moremo razmejevati in omejevati. V družben prostoru se izražajo vse tri njene časovne dimenzije:

1. Klasika – kot priznana občečloveška in naša dediščina

2. Sodobnost – kot uveljavljena modernost

3. Eksperimentalna snovanja  –  kot kreativna iskanja

Ker pa kvalitetna kulturna produkcija ni vedno komercialno uspešna, je prav, da skupnost vsaj v določeni meri subvencionira vse te tri nivoje.

Eksperimentalna snovanja pa vseeno morajo biti podvržena nadzoru zakona, kot velja to tudi za druga področja življenja. Kreativna svoboda lahko  prehaja preko roba dopustnega. To je lahko tudi polje subverzivnih ekscesov, nestrpnosti, vandalizma, pornografije. Kako določiti meje sprejemljivega?

Meje dopustnega pa tudi ne morejo biti domena presoje vsakokratne oblasti, ampak  morajo temeljiti na zakonsko določenih kriterijih in sodni praksi. V nasprotnem bi lahko prišlo do arbitrarnega poseganja v področje  kulturnega ustvarjanja.

Nekaj pa je gotovo:  Navkljub možnim različnim kriterijem bomo v  NS glasno opozarjali  na uporabo dvojnih meril, različnih standardov.

Kot politična stranka bomo pozorni tudi na zlorabe politike, ki tudi to področje uporablja za svojo agitacijo. Žal je tudi kultura postala (in ne samo socialna omrežja) torišče političnega boja. Na primer ločnica med satiro in prog-agitacijo je lahko zelo tanka.  Je tudi to dediščina preteklosti ?

NARODNA IDENTITEA – MULTIKULTURALIZEM IN  KOZMOPOLITIZEM

V tem poglavju se bomo omejili na pojem naroda kot elementa kulturne idenditete v razmerju do multikulturalizma in kozmopolitizma.

Ta tema je za majhne državne skupnosti, kot je naša, zelo pomembna.

Kaj je Slovenija? Država vseh državljanov ali slovenskega naroda? So vse kulture v njej enakovredne. Vsekakor sta njen konstitutivni del oba elementa.

V 3. členu Ustave je zapisano, da je Slovenija država vseh svojih državljank in državljanov.

A to ne pomeni, da so konstitutivni element Slovenije le državljani – geografsko  kulturni princip – kot je pri nekaterih državnih skupnostih v svetu!

Že isti člen pa govori tudi o narodu,

o  »pravici slovenskega naroda njegovi neodtuljivi pravici do  samoodločbe«.

Preambula k Ustavi je zapisano: Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost.

V 5. členu  piše, da Slovenci brez državljanstva uživajo  v Sloveniji posebne pravice in ugodnosti

6. člen opisuje grb in zastavo kot znaka slovenske identitete

V 11. členu pa: »uradni jezik v Sloveniji slovenščina«.

Vsi te navedbe govore o slovenskem narodu kot konstitutivnem elementu naše države in s tem kot podlagi  nacionalne identitete. Ob tem pa moramo vedno omenjati tudi avtohtone manjšine. To ne izključuje tega, da je Slovenija tudi država njenih državljanov, kot je zapisano v zgoraj omenjenem 3. členu Ustave.

Kaj vse določa to našo identiteto, je stvar kriterijev in presoje. Ostaja tudi odprto, od kje segajo naše  kulturne korenine in kako se je to ljudstvo spreminjalo skozi čas do sodobnosti.

Država ohranja, odpira in ozavešča vedenja in zavedanje kulture naše skupnosti, naloga stroke pa je, da načine udejanjanja določene kulture prepoznava in analizira (od etnologov, antropologov, sociologov, jezikoslovcev, umetnikov do teoretikov kulture …itd). Iskanje kulturne identitete mora izhajati in temeljiti na odprtem znanstvenem pristopu in ne na dogmatskih pozicijah v interesu določenih državnih oblastnih struktur.

Identiteto imamo, jo odkrivamo in je tudi v nastajanju.

Po drugi strani pa sprejemamo držo nekoga, ki je po duši kozmopolit, »državljan sveta« oz. ne izključujemo naziranje, da je človek bolj pripadnik človeštva kot posameznega naroda.

V NS vidimo problem v izključevanju, enega ali drugega principa, tudi modernističnem propagiranju multikulturalizma, ki nasprotuje narodni kulturni identiteti. Tako kot ima nekdo pravico, da ne čuti nobene pripadnosti, ima drug pravico da jo prepozna in jo izrazi.

»Kdor zaničuje se sam, polaga je tujčevi peti«  je zapisal Janez Vesel Koseski. Čeprav se sliši »narodnjaško buditeljsko oz.  arhaično, je v tem verzu le poanta. Ljudje brez vsakršne pripadnosti in z izbrisanimi koreninami, ki jih prestavljajo tokovi, pogosto pristanejo  na  poziciji »ljudi brez vsega«, v »prazni identiteti« brezdomstva.

Vsekakor pa je pri nas (kar pa ne velja vedno in povsod) ,  temelj narodne pripadnosti materni  jezik. Zato smo tako hvaležni reformaciji, ki je prinesla prve publikacije v našem jeziku, ne glede ali je bil motiv verski.

8. februar praznujemo kot Prešernov dan, slovenski kulturni praznik. Je obletnica pesnikove smrti, in ne rojstva kakor je običaj v svetu. Prešernova smrt je pokazala, da smo izgubili nekoga, ki je slovenski jezik povzdignil na nivo velikih narodov.  Dokler bomo imeli svoj jezik, bomo lahko imeli svoj narodni ponos, ko tega ne bo več, bomo ostali brez vsega.

Proslavljanje kulturnega dne bi moralo biti primer, kako naša kultura in jezik uspevata, ne pa praznik multikulturalizma.

– V NS nasprotujemo npr. temu, da se citira nacionalno himno v jeziku, ki ni avtohton na naših tleh, npr. v angleščini, arabščini, kljub naši toleranci do drugačnega.

– Tudi predstavniki tujih firm in organizacij bi morali z našimi zaposlenimi zagotoviti komunikacijo v našem jeziku.

– Nasprotujemo, da se določeni študijski programi in druge prezentacije na ozemlju Slovenije odvijajo samo tujem jeziku.

Poudarjanje narodne identitete se pogosto tolmači kot predmoderna, nazadnjaška drža, multikulturalizem in kozmopolitizem pa kot nekaj naprednega; posebno v času globalizacije, s čemer se vNS ne strinjamo.

V Sloveniji pa žive tudi narodne manjšine in številni doseljenci. Spoštovati moramo tudi njihovo kulturo. Sobivanje pa ne sme  iti na rovaš občutka ogroženosti lastne kulture.

Seveda moramo biti ob poudarjanju »svojega« pozorni  na pojave šovinizma, povzdigovanje enega naroda nad drugega, ene kulture nad ostale. Pravi patriot ne zaničuje domoljuba na drugi strani meje.

MANJŠINE – zamejci in zdomci ter doseljenci

V 5. členu ustave smo zapisali da država » skrbi za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah, za slovenske izseljence in zdomce, ter pospešuje njihove stike z domovino. Skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije«

Spet nekaj, kar smo lepo zapisali,  a v NS menimo, da smo za stike z zdomci in našimi izseljenci bistveno premalo naredili. Premalo se tudi piše in sploh o njih govori. Imamo občutek, da se naša strankarska nesoglasja celo prenašajo v zamejstvo in da njihova združenja niso imuna za politizacijo.

Ocenjujemo, da se je na splošno v zadnjih letih zboljšal položaj naših zamejcev, vsaj klima je bolšja  in manj je pojavov nestrpnosti. Ne glede na možne negativne tendence odklanjamo princip recipročnosti.

Skrb za manjšine in ohranjanje njihove identitete je naša moralna obveza, naša pravica, da ohranjamo enotni kulturni prostor.

Po 2. svetovni vojni so bile meje začrtane in ohranjanje le-teh pomeni garant miru. Državne meje pa nikoli ne morejo optimalno razmejevati narode oz. določene kulture. To sobivanje sprejemajmo pozitivno kot bogastvo pestrosti in raznolikosti.

Na našem ozemlju pa žive na različnih območjih tudi pripadniki drugih narodnosti in etničnih skupnosti. Omogočimo jim, da tudi oni žive s  svojo kulturo in se dobro počutijo v skupni domovini. Vseeno pa doseljencev ne moremo, kot izhaja iz mednarodnega prava, enačiti z avtohtonimi  manjšinami.

IV.

POGLED NAZAJ

Tri desetletja po tranziciji

in

odnos do polpretekle zgodovine

Tri desetletja po tranziciji

Že prvo poglavje z naslovom  »ODPRAVA ANOMALIJ«  kaže na to, da smo zelo kritični do prehojene poti.

Že drugi del odstavka 3. člena Ustave RS »V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno« kaže, da smo se opredelili za sistem ljudske demokracije.

Njeno uresničitev obravnavamo, kot se vidi iz zgornjih poglavij, z veliki pridržki.

Leta 1990, po padcu berlinskega zidu, se je zgodil tudi pri nas velik premik, iz »pluralizma samoupravnih interesov« smo prešli v politični pluralizem. Namesto limitiranja svobode z priznavanjem socializma ( o kriterijih le-tega je odločal partijski vrh)  je ta omejena le s človekovimi pravicami. Za demokracijo pa so pomembne prav politične pravice.

Iz enopartizma smo žal prešli večpartizem, za katerega je značilen zaprt strankokratski sistem kandidiranja.

Če pogledamo citirana ustavna načela, se žal ne moremo strinjati, da smo dejansko uveljavili načelo o delitvi oblasti. Inštitut družbenega nadzora nad vladajočimi, ki smo jim dali državo v upravljanje, ne funkcionira. Med različni nivoji odločanja, ki bi po pravilu morali biti avtonomni, deluje sistem unij/navez politične, interesne  in/ali personalne narave.

Zaradi tega prej govorimo o enotnosti oblasti kot o njeni delitvi. Večpartizem, s pozicijo in opozicijo, je sicer protimonopolni korektiv,  ki pa ne more v celoti ustaviti totalitarnih teženj.

Ob tako močnih navezah oz. spregah je velika nevarnost vzpostavitve »totalitarizma znotraj demokracije«, čeprav  tako poimenovanje na prvi pogled v sedanjem času zveni  pretirano radikalno.

Najhujši problem pa je, če se te družbeno škodljive  anomalije, (ki jih ne  ponavljamo v celoti)  sploh ne zazna oz. so širši javnosti prikrite. Prikazujejo se, po naši slovenski  tradiciji ustvarjanja videza, le kot posamezni odkloni v sicer demokratični in pravni državi.

Njihovemu osvetljevanju bomo kot Nova socialdemokracija namenjali veliko pozornost, če le ne bomo predolgo v medijskem mrku.

Odnos do polpretekle zgodovine

Zelo pogrešamo državna  obeležja prvega organiziranega antifašističnega gibanja v Evropi TIGR, saj očitno strukturi, ki je imela (in v določenem smislu še vedno ima) monopol nad pisanjem zgodovine, to ni pogodu.  Za državno obeležje si zelo prizadeva društvo Slovenski TIGR – 13. maj.

Jugoslavija in z njo Slovenija je bila okupirana in razkosana. Upor proti okupatorju je zato častno in hrabro dejanje, kolaboracija pa zavrženo. Narodno osvobodilni boj (NOB) je zato samo po sebi pozitivni odziv, ne glede kdo je imel pri tem skrite računice in si že v njegovem času prizadeval za monopolni položaj in kasnejši prevzem oblasti tudi izvedel, na način , ki vemo zanj

Se popolnoma strinjamo z izjavo SAZU-ja o polpretekli zgodovini, ki jo je javno podprl predsednik države g. Borut Pahor.  V njej se tako priznava:

upor proti okupatorju;

odporniško partizansko gibanje;

kritika kolaboracije;

ter sočasno kritika zlorabe narodnoosvobodilnega boja za prevzem oblasti.

Čeprav obsojamo podpis Dolomitske izjave s stani Edvarda Kocbeka, je iz njegovih , tudi povojnih dnevnikov,  razbrati veliko resnice o takratnih dogodkih. Ves čas je nova oblast bombastično vpila zoper  kolaboracijo in izdajalce, a ravno avtentični pričevalec tega časa Kocbek pripoveduje od tem, da  27. aprila ni bilo še nobenega odpora proti okupatorju  in da je obeležje OF (sicer kot državni praznik) Kidričev konstrukt , s katero se prikriva pasivnost Partije vse do prekinitve sporazuma med Hitlerjem in  Stalinom  (tako imenovani pakt Ribbentrop Molotov)

Dodali bi le misel, ki je že zapisana v našem programskem tekstu:

»Tako kot ne bi postavljali spomenikov domobrancem, za nas v NS ni sprejemljivo klanjanje bivšim partijskih voditeljem, šolanim v Stalinovi SZ, ki so k nam uvozili nedemokratični sistem z vsemi boljševiškimi manirami in so njihova ravnanja povezana z množičnimi zločini.

       V povojnem obdobju ne moremo več govoriti o političnem pluralizmu, čeprav je po sporazumu Tito & Šubašič to bilo s strani zaveznikov to določeno. A Tito je ta sporazum izigral in anuliral vsakršno opozicijo. V tem poglavju  se omejimo na našo osrednji programski  postulat:  demokracijo in pluralizem.  Glede same socialne politike je potrebno pritrditi, da so bile v prejšnjem sistemu zadeve vsaj v osnovi urejene. Družbena razslojenost, če odmislimo privilegirani »novi razred« (Po Đilasovo oznaki partijske elite), je bila majhna in za najnižje sloje je bilo poskrbljeno.

Gosarju, ki je bil blizu ideji neposredne demokracije niso dovolili do besede in tudi Kocbek, ki je videl posebno poslanstvo komunistov v družbenem preporodu, si je njeno vlogo predstavljal drugače. Zgolj kot idejno silo in ne kadrovskega hegemona. Če se osredotočimo  na katoliške protagoniste, ki so se le uspeli prebiti do določene mere v javni prostor, je potrebno omeniti krog okoli revije 2000 in njegovo krščansko socialno gibanje iz katerega je nastala ob tranziciji tudi krščansko demokratska stranka z Lojzetom Peterletom na čelu. Škof Vekoslav Grmič, ki mu je bil najbolj odprt medijski prostor, je bil sicer kritičen do posameznih anomalij, hvalil pa je Kardeljev model samoupravljanja in delegatski sistem, a brez ustrezne kritične distance do enopartizma, ki je v osnovi anuliral tako imenovano kardeljansko bazično demokracijo.

Izven tega kroga pa je kot protagoniste političnega pluralizma pred prelomnim letom 1990 šteti npr.: Akcijo 25 poslancev in njihov boj za odprte liste, krog okoli Perspektive in omenjene revije 2000 ter kasneje Tribune in Mladine. Politična alternativa je nastajala predvsem  znotraj ZSMS in ob koncu devetdesetih tudi v ZK. V slednji, že omenjena skupina  okoli dr. Milana Balažica, Boruta Pahorja, Miloša Čiriča, Bojana Požarja, Milenka Vakanjca, ind.., ki so že zagovarjali strankarski pluralizem in konkurenčno  tržno ekonomijo.

Pravne temelje pluralizma pa je , kot tudi že omenjeno v uvodnih poglavjih postavila (socialistična) skupščina decembra 1989 s sprejemom amandmajev k ustavi, s katerimi je uzakonila politične stranke.

Posebno vlogo pa je v zadnjih letih pred tranzicijo odigral krog okoli Nove revije in sploh demokratična pomlad z nastankom alternativnih zvez in njihovo povezavo v koalicijo DEMOS. Kot prva nova politična organizacija je šteti Slovensko kmečko zvezo, ki jo je kot stranko vodil Ivan Oman, njen podmladek  pa Marjan Podobnik.  Za stranko kot tako pa se je že v začetku razglasila Tomšičeva Socialdemokratska zveza Slovenije.

Ljubljana,  oktober  2021