Razlogi za kandidiranje in lastni razmislek:
Od članstva same stranke Nova socialdemokracija, kot izven nje, je v zadnjih mesecih prišlo do več pobud, da naj kandidiram na letošnjih volitvah za predsednika države: Tako iz kroga Koordinacije neparlamentarnih list in strank, ki jo vodim že več let, pa tudi nekaterih sindikalnih aktivistov, ter več posameznikov.
Splošni pomisleki:
To, da namerava obrazce podpor vložiti ena od političnih stranka, bi že v izhodišču lahko smatrali, kot oženje ciljne skupine, ob tem, da naj bi bodoča predsednica / predsednik zastopala interese vseh državljanov, ne glede na njihovo svetovno nazorsko in politično opredelitev.
Zbiranje podpor s strani državljanov je zato načeloma primernejši pristop. O tem se lahko strinjamo. Smatram pa , da je socialdemokratska platforma, ki jo predstavljamo, tako široka in povezovalna, da za to ne bi smelo biti večjih načelnih zadržkov. Konec koncev smo vsi idejno politično opredeljeni. Ključno pa je to, da nismo izključevalni; da pa smo dialoški in da vsak kandidat ve kaj pomeni predsedniška funkcija.
Stranka je vsekakor pomemben suport kandidat. Kakšna pa bo »podpora« medijev – na katere nimamo vpliva – pa bomo videli.
Osebni zadržki:
Zadržki niso v tem, oziroma, v občutku, da ne bi mogel na tej funkciji »funkcionirati« in tudi kaj doprinesti. Imam široko družboslovno znanje in veliko političnih izkušenj. Tudi znam napisati in predstaviti program, ki odraža uvid v relevantne družbene teme. Starost (ob siceršnjem dobrem zdravstvenem stanju), je lahko v tej vlogi lahko celo prednost, če izkušnje pomenijo tudi širino in globino v razmišljanju.
A ravno zaradi omejitev pri »podporni bazi« sem bil glede kandidiranja tudi sprva zadržan in sem skeptičen še naprej. Odločil sem se skupaj s somišljeniki: Poizkusimo in preizkusimo – tudi kako bo potekala kampanja, kako deluje naš sistem demokracije »in life and in live« – v življenju in v živo.
Ključni razlog pri moji odločitvi ZA kandidiranje
pa so pravzaprav vsebinski.
Pri večini kandidatk in kandidatov, žal nisem prepoznal, da so v zadostni meri prepoznali problematiko družbenega časa, zato se mi zdi umestno, da le-to nekdo »glasno« izpostavi.
To je torej tudi osnovnih motiv za vstop v predsedniško tekmo.
Bolj ali manj se namreč vsi kandidatke in kandidati zatekajo k naštevanju splošnih vrednot, modernih paradigem, ki jih najdemo praktično v vseh programih. Kdo namreč ni za trajnostni razvoj, preboj zelene tehnologije, digitalizacijo; pa varovanju človekovih pravic, pa prizadevanje za sožitje, strpnost, družbeni dialog; skrb za ranljive,odrinjene, itd …
Sledi kar nekoliko bolj obsežen PROGRAM za nastop na predsedniških volitvah, (ki ga naslavljam na Programski svet in Svet stranke Nove socialdemokracije, ki bo potrdil mojo kandidaturo),
Če bi kot moral v enem stavku strniti kaj je v Sloveniji ključni razvojni problem,bi rekel:
»Slovenijo se že tri desetletja sooča z ENORMNO KORUPCIJO, ki na letni ravni sega v milijarde in to zaradi DEMOKRATIČNEGA DEFICITA.«
In še obrazložitev v enem stavku:
» Kaj pomaga gospodarska rast, če pa je po drugi strani javni sektor prava ponikalnica.«
V predloženem PROGRAMU,
Izraženi stavek v dispoziciji zahteva seveda daljše pojasnilo.
Kot izhodišče se bom usmeril v dva področja, ki jih na splošni ravni bolj ali manj ozaveščeno prepoznavamo vsi. To so problemi naše stvarnosti s katerimi, pa se -tudi zaradi malodušja – ne spopadamo dovolj. In prav ta blokada na ravni aktivnega angažmaja za spremembe je tudi razlog za naš zastoj:
- Občutek in zavest o ODTUJENOSTI OBLASTI
- Občutek in zavest, da bi bilo na ravni DRUŽBENE BLAGINJE LAHKO BOLJE ZA VSE
Kje je z občutkom in zavestjo o ODTUJENOSTI OBLASTI ?
Ali oblast res v zadostni meri pripada «demosu« oz. ljudem – kar naj bi bilo za demokracijo »zakon«?
Med ljudmi je namreč zelo prisoten občutek alienacije, to, da oblast ni moja, ampak od mene odtujena.
Je to le psihološka percepcija ali nekaj kar ima tudi realno osnovo !?
Kot družboslovni raziskovalec in politik z dolgoletnimi izkušnjami lahko to slednje samo potrdim. Analiz »zakaj« je kar veliko, dobrih pa malo manj, saj se običajno končajo z (horizontalnim) naštevanjem mnogoštevilnih vzrokov in na koncu ne vemo kaj je bistveno. Manjka torej prikaz vzročno posledične povezanosti dejavnikov in njihova hierarhična strukturna analiza.
Najprej pa beseda o občutkih samih po sebi. Iz izkušenj vemo, da so le-ti lahko varljivi. Posebno takrat če viri informacij niso najbolj kredibilni. K izkrivljeni podobi lahko – poleg subjektivnih okoliščin – veliko prinesejo tudi mediji. Primeri: Uspešna vladna obdobja znajo medijo povsem obarvati v črno; slabo razmere, pa obratno, lahko prikazujejo kot edino možne ali celo kot dobre. V časih se zaradi »koruptivne kavice« ali nekega prenočevanja zažene vse od KPK-ja, pa do cele medijska srenje, ob milijonih pa »vse tiho je bilo« – če malce karikiramo.
Poglobljena analiza stanja, podprta z podatki, pa kot rečeno le kažejo, da ima ta občutek »alienacija« še kako realne osnove, pravzaprav bolj kot se jih na splošno zavedamo.
Verjetno je veliko na tem, da se, navkljub popačeni podobi stvarnosti, ljudi ne da slepiti v nedogled. Ne vem pa, če je tako »optimistično« mnenje pot iz malodušja.
Stališče »bo že enkrat bolje« ima »sistemsko napako«, če že ne zveni cinično. Kot, da je vseeno kako ljudje živijo »danes« in kdaj bo tisti »jutri.«
Tudi pogosti rek »politika me ne zanima« ni toliko odraz prepričanja, da le-ta ne vpliva na naše življenje, (če že mi ne vplivamo nanjo), ampak malodušja, ker ne vidijo, da bi njihov angažma kar koli doprinesel.
Če je vsakršna nova oblast v začetku le nagrajena z določenim zaupanjem, ta že po nekaj mesecih pade po ravnijo, ki bi ji rekli zaupanje. To odražajo tudi javnomnenjske raziskave. Malodušje pa je rak rana naše stvarnosti, ki še kako udari na našo motivacijo – tako za delo kot spremembe.
Tudi nostalgično vračanje v preteklost (ki morda sploh ni bila taka kot se kaže v selektivnem spominu), je kvečjemu prispevek k pasivizaciji volilnega telesa in ne k družbeno aktivnem državljanu, o čemer piše Miha Burger v svoji knjigi, ki sem jo omenjal že v predhodni najavi.
Ozaveščanje in osveščanje ter spodbujanje k aktivnemu državljanstvu ne bi smela izostati tudi pri predsedniških kandidatih.
Odtujena oblast bo stala in obstala vse dokler ne odpravimo
DEMOKRATIČNI DEFICIT, ki se vleče živimo že tri desetletja
Štiri kjučna področja »demokratičnega deficita«:
– NERAZVIT POLITIČNI IN MEDIJSKI PLURALIZEM
– VOLILNI SITEM in VOLILNA KAMPANJA
– POLITIČNO KADROVANJE v širokem obsegu in na vseh nivojih
– DELOVANJE INŠITUCIJE DRUŽBENEGA NADZORA
Obrazložitev:
NERAZVIT POLITIČNI PLURALIZEM
Vertikalna politična prehodnost nima ustrezne družbene dinamike. Bolj imamo opravka z dvema idejno političnima grupacijama, ki se izmenjavati na oblasti. Paradoksalno, navkljub temu, da imamo proporcionalni volilni sistem.
Prenavljanja strank tranzicijske levice pomeni bolj menjavanje imen, kot sprememba struktur.
Manjka ravno ta tretji faktor, politični novum, ki bi preprečeval, da se sicer antagonistična pola tudi občasno kartelno dogovarjala. Posebno »stopita skupaj«, če se na prizorišču pojavi subjekt, za katerega se ve točno kam sodi:
Socialdemokratska tretja pot je ostala pri besedah. Nekoč močna DEMOS-va stranka Slovenska demokratična zveza (SDZ) se je razcepila in naslednici Demokratom Slovenije je bil ves čas po tem zaprt politični prostor. Enako je veljalo za krščanske socialiste, ki so lahko le ugotavljali, da imajo sicer veliko simpatizerjev, a nobene podporne sredine. Tudi kasnejši zelo obetavni poizkusi npr. z Virantovo listo so ugasnili, da ne govorimo o novejših projektih z avtonomno Aleksandre Pivec ali Bojanom Dobovškom, ki sta se znašla v medijski anatemi in medijskem mrku.
Pojasnilo za ohranjanje relativno zaprtega političnega prostora, ki ne dopušča vertikalne prehodnosti, ampak le rotiranje po horizontu, je v naslednjih poglavjih. Zato o tem le toliko.
MEDIJSKA POLITIČNA URAVNOTEŽENOST OZ. PLURALNOST NI ZAGOTOVLJENA
v Sloveniji ne moremo govoriti o medijsko uravnoteženem prostoru. Že od tranzicije naprej. Nasledniki prejšnjega sistema so ohranili strukture v medijskih hišah, novonastali mediji tako imenovane politične pomladi, pa niso uspeli pridobiti večjega kroga bralcev, poslušalcev in gledalcev. In to kljub določenim proračunskim sredstvom namenjenim medijskemu pluralizmu.
Peterletove kalkulacije, da bodo ta sredstva prineslo spremembo, oziroma, da bo sam čas prinesel neko »evolucijsko« medijsko preobrazbo, so se izkazalo kot naivne. Tranzicijska levica je ohranila ključni vpliv na dominantne medije in ga po trideset letih kvečjemu še krepi.
A to niso le občutki:
Tako imenovana Rončevičeva (Fakultete za medije) raziskava kaže na izrazito medijsko neuravnoteženost. Vse demokrate bi moralo to resno zaskrbeti! Tudi to, da je bila ta raziskava ravno v dominantnih medijih več ali manj prezrta nam nekaj pove. V javnem mediju je bila le bežno omenjena. V komentarjih, ki so se pojavila v določenih sredinah pa je bila pavšalno oz. neargumentirano kritizirana, čeprav je ravno ta raziskava, gledana metodološko, najbolje zasnovana do sedaj – ob vseh zavedanju, da so tovrstne raziskave, ravno zaradi metodoloških težav, težko povsem zanesljive.
Eden od ukrepov za večjo uravnoteženost, bi bilo ravno to kar je zapisano v naslednem poglavju in se nanaša na enakopravnost v volilni kampanji.
Absolutno pa je treba najti sistemske rešitve, da bo vsaj javna RTVSLO pluralna in politično uravnotežena.
VOLILNI SITEM in DISKRIMINATORNA VOLILNA KAMPANJA
Kdaj bomo uveljavi volilni sistem »po meri volivcev« in kdaj bo konec tega »začasnega« stanja !? Kdaj bodo ljudje res imeli občutek , da določajo kandidate ( in ne vodstva strank) in vedeli kam je šel njihov oddani glas.
Sedanji sistem omogoča zadosten vpliv volivcev tako na imenovanje kandidatov kot na njihovo izvolite, je zapisalo celo Ustavno sodišče. A na konkretni ravni ni odločalo.
Že leta 1992 je bilo rečeno, da je obstoječ sistem le začasen in da ga moramo nujno modificirati. Tako v Novi socialdemokraciji, kot sam, zagovarjam kombinirani sistem dveh glasovnic, saj v principu vedno odločamo po eni strani za program, po drugi strani za osebo, ki ji zaupamo. Najmanj kar bi morali storiti pa je uvedba preferenčnega glasu v obstoječem proporcionalnem sistemu.
Neenakost v merilih za vlaganje kandidatur in zaprt sistem kandidiranja
Za kandidaturo mora npr. pri volitvah v DZ civilna lista zbrati 1000 podpor na enoto, torej suma-sumarum 8. 000 overjenih podpisov na ravni Slovenijo. Parlamentarne stranke pa jo lahko vložijo s temi podpisi poslancev. In že imenovano Ustavno sodišče v tem ni prepoznalo kršitve enakopravnosti in načela nesorazmernosti ?!
Torej, na kandidacijsko listo lahko realno prideš le, če si po volji vodstvu etabliranih strank, ki tudi odločajo kje boš sploh lahko kandidiral in s tem vplivajo na samo možnost izvolitve.
Volilna kampanje je že v zasnovi diskriminatorna.
Govorimo lahko o veliki neenakopravnosti: in to vse od najave kandidatur, pa celo v času same uradne kampanje.
Če se vživimo v vlogo volivca o določenih kandidatih ali listah praktično ne zvemo nič, o drugih pa že pred uradno kampanjo poslušamo praktično vsak dan. Uradna kampanja, ki omejena na javno RTVSLO poteka zreducirano v minutažnih predstavah, ključna in na nek način najbolj intenzivna, pa je dejansko ta pred uradno kampanjo, vse od razpisa naprej (Če ne zrelativiziramo, da kampanja na nek način poteka permanentno)
Žal se to dogaja tudi sedaj – pri predsedniških volitvah. Največ slišimo o dveh kandidatkah, ki so jih dominantni mediji vzeli za »svoje«.
Neenakost oz. razlike glede možnosti promocije je največja slabost sistema
in ne toliko kateri volilni sistem je v določenih razmerah optimalen.
Ravno volilna kampanja temeljno izhodišče demokratičnega odločanja. Predhodna faza, ki bistveno vpliva na možnost svobodnega izbiranja, ob tolikšni diskriminaciji pa seveda tudi na izid. Legitimnost katerih koli volitev je zato vprašljiva. Žal tudi sedanjih. A pustimo konkretne ocene nekega trenutnega dogajanja in poglejmo sistemske pomanjkljivosti, ki so del mojega programa:
Diskriminacija se dogaja predvsem v času od razpisa do uradne kampanje
Ravno v tem obdobju se že oblikuje javno mnenje. To odtujeni centri moči, ki obvladujejo medije, tudi pridno izkoriščajo. V Koordinaciji neparlamentarnih strank in list (KNSL) smo ugotovili, da je bil obseg časa, ki so ga mediji namenili posameznimi kandidatom ali listami (v določenih volitvah, ki smo jih natančno proučevali) tudi v razmerju 1: 100.
V tem času pred uradno kampanjo se trošijo tudi sredstva, a Računsko sodišče nad to porabo nima ingerenc. (Na kar je pred leti že opozoril bivši predsednik Računskega sodišča Igor Šoltes.)
K spoštovanja načela enakopravnosti bi morali biti zavezani tudi zasebni mediji.
To ni poseg v njihovo svobodo, kar se radi naglašuje! Povsem avtonomno se lahko odločijo: Ali bodo spremljali kampanjo ali ne ! Ob pozitivni odločitvi pa bi morali tudi ti spoštovati določena pravila in sploh načelo enakopravnosti.
Vedeti moramo, da so tudi mediji v zasebni lasti lahko podvrženi politični intrumentalizaciji, in da imajo ti nagovarjajo celo širšo bazo, kot edini javni. Posledično imajo ti zasebni medijo lahko celo večji vpliv na volivce. Promocija – komu bodo več prostora ali manj – se pri njih izvaja arbitrarno oz. selektivno in včasih tudi zelo diskriminatorno.
Poseben problem je, če ob tem še niso politično nepristranski. A to v posebnem poglavju.
Da ne govorimo o javnem mediju za katerega politični klani, kot lahko vidimo, vodi »pravo vojno« za prevlado.
Tudi v uradni kampanji imamo diskriminacijo; v določeni meri celo uzakonjeno
Poleg omenjenih zasebnih medijev, za katere ne veljajo uzakonjena pravila – tako v času pred med uradno kampanjo – imamo diskriminacijo celo na nivoju javnega medija in to celo v času uradne kampanje.
Zakon o RTV (in žal to določilo tudi ni izostalo v sedanji noveli zakona) omogoča razlikovanje na neparlamentarne in parlamentarne stranke (oz. civilne liste) pri predstavitvah in soočenjih. Čeprav je nastopajočih neparlamentarnih strank običajno še enkrat več, imajo na razpolago le eno tretjino razpoložljivega časa. Tu moramo biti natančni: Zakon o volilni kampanji govori le o možnosti posebnih terminov pri razvrščanji v ločene ali skupne oddaje, ne govori pa o različnem časovnem obsegu za ene in druge.
A tudi tu ni Ustavnemu sodišče »uspelo« ugotoviti neskladja med krovnim zakonom o volilni kampanji in področnim kot je zakon o RTV.
Sprememba Zakona o volilni kampanji ( v smeri zagotavljanja enakopravnosti vse od razpisa naprej / tako za javne in zasebne medije) je ena od ključnih področjih za odpravo tako imenovanega DEMOKRATIČNEGA DEFICITA, oziroma sploh za to, da bomo lahko govorili o legitimnih volitvah.
Opomba: Zato tudi posebej podkrepljeno
V sklopu demokratičnega deficita je tudi vprašanje
ustrezne ureditve referendumskega odločanja.
To sedaj omejeno na zavrnitveni referendum in bi bilo potrebni razmisliti tudi o afirmativnem. In tudi o tako imenovanem referendumskem dnevu ter drugačnem zbiranju podpor
Opomba:
Drugi točka 3. člena Ustave izrecno izpostavlja neposredni vpliv državljanov na odločanje o skupnih zadevah, a je to v praksi zelo omejen in poti zelo oteženo. (na primer pridobivanje overovljenih podpor)
Tudi ustanavljanje pokrajin, ki jih obljubljamo že tri desetletja je lahko prispevek k demokraciji, upravljanju skupnih zadev, ki je bliže občanom.
POLITIČNO KADROVANJE v širokem obsegu in na vseh nivojih
Dejansko sega v širino in globino. V Sloveniji še po trideset letih nismo vpeljali standarde, do kam lahko vsakršna nova vlada uveljavlja svojo kadrovsko politiko. Do katerega nivoja so menjave dopustne.
Nastavljanje »mojih« in »naših« je zelo razširjeno in javnosti to povzroča veliko nezadovoljstvo. Ameriški vzgled, ko se v njihovem – v bistvu dvostrankarskem sistemu – po volitvah zamenja vsa garnituro od zgoraj, pa do nižjih uradnikov ni sprejemljiva za evropske demokratične standarde. To ustvarja slabo družbeno klimo, saj se ljudje ne boje za svoje službe, ker ne ustrezajo pogojem, ampak ker ne vedo v katero politično smer bo zapihalo.
Samo jadikovanje ne bo prineslo rezultate, če se ne lotimo zadev sistemsko. Pričakoval sem, da so na to pozorni tudi kandidati za predsednika države. Edini politik, ki je želel to presekati je bil Borut Pahor, ko je bil premier.
V njegovem mandati se je ustanovil Kadrovsko-akreditacijski svet, ki je skrbel za imenovanje članov nadzornih svetov v podjetjih v državni lasti.
Vse preveč se pogovarjamo klasičnem nepotizmu in klientelizmu, bistveno premalo pa o globini te družbene anomalije. Mišljeno je političnem kadrovanju v nadzorne instance. Lovimo te, ko so nastavil kakšnega sorodnika, o kadrovskem podrejanju nadzornih instance pa se bolj malo govori.
INŠITUCIJE DRUŽBENEGA NADZORA NE DELUJEJO UČINKOVITO
Te bi morale biti morale biti po definiciji neodvisne od zakonodajno / izvršilne oblasti.
Problem pa je že politično kadrovanje – kot rečeno v prejšnjem poglavju- ki sega celo na ta nivo.
Tema, ki zahteva izredno poglobljeno analizo in ustrezne sistemske rešitev.
Če politično kadrovanje seže tako globoko – do samih nadzornih instanc – je predstavniška demokracija ogrožena v temeljih. Naši pooblaščenci, ki bi biti pod stalnim nazorom tako kontrolirajo samega sebe.
To nas pripelje dejansko v »totalitarizem znotraj demokracije«, čeprav se sliši pretirano. Deklarirano načelo o delitvi oblasti v takih sigurno ne deluje.
Podreditev nadzornih instanc pomeni sočasno odprto pot v korupcijo, ki sem jo že uvodoma omenil kot ključni razlog, da živimo slabše kot bi lahko. Temi je namenjeno posebno poglavje v tem programu.
Tudi inštitucije civilne družbe,
ki so po definiciji faktor neodvisnosti, so predmet politične intrumentalizacije. Posebno s pomočjo finančnih instrumentov.
Da ni vse skupaj »le politikantsko dramatizirane« najbolj demantira primer, ki je ga analiziral ekonomist dr. Rado Pezdir. Tudi »vzporedni mehanizmi«, ki so nastali že v prejšnjem režimu so lahko uspevali le ob nadzoru nad nadzornimi mehanizmi sistema, k smo jih formalno imeli tudi v prejšnjem sistemu.
Afera NLB&Iran-gate je bila razkrita pravzaprav slučajno ob preiskavi bančne luknje. Srhljiva ni zaradi milijarde opranega denarja, ampak ker je zatajil ves sistem nadzora, prav na vseh nivojih. Ob njenem razkritju bi morali zazvoniti vsi zvonci demokratične javnosti in njenih instance. Zatajili so tudi medij, pa ne po krivdi novinarjev, ampak tistih urednikov, ki so nekaj zvedel, niso smeli vedeti, kaj šele raziskovati. Afera v nekem smislu še danes ni dobila epiloga. Protagonisti te afere in člani nadzornih organov, ki so zatajili na vseh nivojih niso sankcionirani.
Ravno ta primer kaže kakšno pomembno vlogo kontrole nad oblastjo opravljajo javna glasila – seveda, če jo izvršujejo.
O njihovih razkritij pred javnostjo je namreč pogosto odvisno ali bodo tudi druge nadzorne institucije sploh motivirane, da angažirano opravljajo svojo nalogo.
Totalitarne tendence z vsemi svojimi zlorabami in okoriščanji se pojavljajo predvsem v državah, kjer je pozicija prešibka ali sploh onemogočena, oziroma, kjer je pozicija tako močna, da lahko sama odloča o vsem. Ponekod lahko celo sama sprejema ustavo.
Predvsem pa tam kjer si ji uspe podrediti nadzorne instance vključno z dominantnimi mediji.
Premalo se zavedamo, da so ravni ti DEMOKRATIČNI DEFICITI, ki so bili našteti in obrazloženi, še kako odločujoči za naše razmere.
Od teh nujnih spremembah na splošnem nivoju, pa bi morali iskati tudi povsem operativne rešitve. Eden od instrumentov, ki je bil že omenjen je ponovna uveljavitev Kadrovsko-akreditacijski sveta, ki pa ne bi skrbel le za imenovanje članov nadzornih svetov v podjetjih v državni lasti, ampak tudi v javni upravi, javnih zavodih, ter para-državnih ustanovah.
Takih instrumentov je lahko še več, a to so to čisto področne strokovne zadeve.
Kaj je z občutkom in zavestjo,
da bi bilo na ravni DRUŽBENE BLAGINJE LAHKO BOLJE ZA VSE
To poglavje, ki je izpostavljen v uvodnih dveh alinejah, bi podnaslovil kar z oznako:
KORUPCIJA
Na tem mestu bi tudi ponovil (enostavčni) dispozitiv v uvodu, ki je še kako povezan s tem poglavjem o blaginji:
»Slovenijo se že tri desetletja sooča z ENORMNO KORUPCIJO, ki na letni ravni sega v milijarde in to zaradi DEMOKRATIČNEGA DEFICITA.«
In še obrazložitev v enem stavku:
» Kaj pomaga gospodarska rast, če pa je po drugi strani javni sektor prava ponikalnica.«
Od vseh splošnih demokratičnih standardov , ki jih nismo uveljavili je ključno ravno nedelovanje nadzornih instanc sistema.
V poglavju o (ne)delovanju družbenega nadzora je zapisano, kar spada tudi v to poglavje: »Podreditev nadzornih instanc pomeni sočasno odprto pot v korupcijo, ki sem jo že uvodoma omenil kot ključni razlog, da živimo slabše kot bi lahko.«
Slovenija bi lahko dosegla bistveno na višjo raven blaginje, – tako glede družbenega kot osebnega standarda državljanov – če nas ne bi pestila enormna korupcija. Kot rečeno, kaj pomagajo pozitivni statistični podatki o BDP-ju , če milijarde odtekajo.
Govorimo o korupciji:
– v razponu od sistemske korupcije do te na praktični ravni – de jure in de facto;
– tako včeraj kot danes.
– Poglavitni problem pa ni korupcija »plavih kuvert« , ampak »belih ovratnikov«
Markovičeva koncept lastninjenja ji je tik pred tranzicijo odprl legalno pot privatizaciji, čeprav je takratni šef zveznega Izvršnega sveta v jugoslovanski gospodarski prostor pravzaprav želel uvesti modernizacijo v smeri zahodne tržne ekonomije.
Polaščanje dozdajšnjega javnega oz. državnega pa je dobilo svoj razmah prav v obdobju po tranziciji, paradoksalno v drugačnem sistemu, ki naj bi temeljil na konsistentnem pravnem redu. Nekateri, ki smo bili takrat v prvi večstrankarski skupščini se s tem hitenjem preobrazbe nismo strinjali. Pa ne, da nismo želeli sprememb. Tako sam, kot prvo-podpisni dr. Ludvik Toplaki in še nekateri, smo predlagali moratorij nad lastniškimi preobrazbami ravno zaradi »deficita« v delovanju nadzornih instanc. Še te, ki so jih imeli (pravobranilstva) so razpadale ( za kar ima »zasluge« tudi DEMOS); novo nastale (npr. »Rejčeva komisija«) pa so bile brez pravih pooblastil, informacij, kadrovsko in operativno hendikepirane. To je veljalo tudi za pozno ustanovljeno Računsko sodišče.
Privatizacija je potekala hitreje kot vzpostavljanje sistema družbenega nadzora.
Evforija in apetiti po lastninjenju so bili preveliki. Divja privatizacija z by pass firmami in transferji v tujino, bi že davno zahtevala revizijo in preiskavo – s tujimi eksperti, saj je v sistemu personalnih unij oz. povezanih oseb, poštena revizija misija nemogoče.
Tudi sicer lahko že v tem obdobju govorimo o sistemski korupciji:
Zakon o gospodarskih družbah je dovoljeval upraviteljem državnih podjetij, da so ti lahko vzporedno ustanavljali zasebne družbe in s prelivali zdrave kapacitete in kadre v svoj privatni sektor. Ali pa se zgolj okoristili z odobrenimi milijonski zneski za fingirane sanacije in »zgodbo zaprli«.
K temu je velik pripomogla tudi razpustitev SDK.
Odpirale so se hčerinske firme (doma in v tujini) in številni računi istih poslovnih subjektov. Nad finančnim transakcijami ni bilo pravega pregleda, kaj šele nadzora.
MSM mediji, kot temelj javnega nadzorna, so več ali manj molčali ali pa anomalije minimalizirali. Takratni predsednik republike je govoril le o nekih »posameznih odklonih«. Krog je bil zaključen.
Govoriti o »levih privatizerjih« s strani dr. Nine Krajnik (ene od kandidatk za funkcijo predsednice RS) ni brez osnove, čeprav se na tem mestu ne bi spuščal v »idejna ozadja« tudi zato, ker so se v ta »projekt divje privatizacije« vključili tudi mnogi iz »drugih idejnih osnov«.
Razkrita bančna luknja je bila tolikšnega obsega in potekala toliko let, da je najdemo težko v Evropi . Pa ne da tam ni bilo posameznikov ali lobijev, ki se napajajo s korupcijo. Razlika napram od npr. Islandije in Avstrije pa je, da se te anomalije razkrivajo, protagonosti pa prestajajo zaporne kazni. Pri nas pa se kot ugledni državljani nemoteno sprehajajo in če se niso že upokojili razmišljajo o novih podvigih. Poglejmo samo to sistemsko anomalijo na praktični ravni. V času plasiranja nezavarovanih kreditov v milijonskih zneskih, torej slabljenja bančnega portfelja, si je uprava delila velike nagrade za »uspešno delo«; in zakonito izplačevala velike odpravnine. Ali ni to sistemska korupcija ?
Tudi mnoge zgrešene investicije v preteklosti so odnesle »milijone«. Brez posebne zadrege se nonšalantno govori, da je bil cestni križ preplačan za tretjino. Vedelo se je , da je TEŠ6 neracionalen projekt, a se je gradil z vsemi aneksi vred. Odobrena je bila izredno draga investicija v 2TIR, brez »drugega tira«, odvijale so se nerazumljive gradnje na kmetijskih zemljiščih in …
A pri tem ne gre za pogrevanje starih zadev, ki jih ni moč popraviti, ampak za analizo dogajanj, katerih strukture so še vitalne in sploh ker je:
KORUPCIJA ŠE VEDNO AKTUALNA TEMA
Kot predsedniški kandidat opozarjam na to, kar nas opozarjajo tudi strokovnjaki (npr. dr. Bojan Dobovšek), da korupcija letno odnese v povprečju kar nekaj milijard. Mar to ne vpliva na našo blaginjo?
Slamnata pojeta in davčne oaze so le eden od novodobnih instrumentov, finančnih in davčnih odvodov. Veliko se o tem moralizira, na sistemskem nivoju pa ne stori nič bistvenega. Zato tudi na tem področju govorimo o sistemski korupciji.
Panožno je najbolj podvržen korupciji javni sektor. Sem sodijo javna podjetja in zavodi, ter različne agencije in sklade. Finančni transferji oz. izčrpavanja se dogajajo preko svetovalnih pogodb, odvetniškimi storitev, ter s pomočjo podizvajalcev in njihovimi fiktivnih storitev ter (preplačanimi) nabavami mimo razpisov. Pa četudi, če ti potekajo v njihovem okviru, je obstoječi sistem javnih naročil nedorečen in omogoča polno izigravanj.
Gledano panožno je korupcija prisotna v finančnem sektorju, energetiki, pri gradbenih investicijah ter žal na področij, ki so izrecno namenjeni javni blaginji: infrastruktura, zdravstvo, varovanju okolje, itd …
Problem torej ni korupcija »plavih kuvert«, ampak »belih ovratnikov!
Vsakdanje prednosti, ki si jih nekdo pridobi po »sistemu vez in poznanstev« oziroma, so negativni pojavi, posebno, če se te prakse razbohotijo. Klientelizem in nepotizem zasledimo v vseh sistemih oz. državah. Primerjalno gledano jo relativno dobro omejujemo, a nič ni to v primerjavi z anomalijami na ravni sistemske korupcije.
Slovenija bi rabila posebnega varuha javnega dobrega, našega skupnega premoženja (s profesionalno ekipo oz. ustreznim suportom in ingerencami), ki bi bdel nad racionalno upravljanje v javnem sektorju.
SO TE DRUŽBENE ANOMALIJE SPLOH STVAR PREDSEDNIKA REPUBLIKE,
se lahko vprašamo od zaključki tega mojega programa?
Prva gotovo, četudi jih druge kandidatke ali kandidati ne izpostavljajo.
Na primer poglavje o KORUPCIJI.
Ne izpostavljajo? Kdo? No, dr. Nina Krajnik govori o »privatizerjih«, kar bi recimo sodilo v ta okvir; prav gotovo pa tega programskega »manjka« ne velja očitati dr. Anžetu Logarju, ki se je izjemno angažiral ravno pri razkrivanju omenjenega »ropa stoletja«
Funkcija predsednika države ni le v tem, da je širok, vidi splošne interese skupnosti oz. da zna loviti ravnotežje – če smem biti ironičen – med partizanskimi proslavami in onimi drugimi.
Menim, da so izpostavljena področja relevantne teme; ravno za to, ker so sistemske narave in njihovo preseganje ključno, da se premaknemo iz zastoja v katerem smo se znašli.
Ravno na ravni kabineta predsednika republike bi veljalo odpirati te družbene teme. »Aktivnemu državljanu« oz. njegovim asociacijam civilne družbe (o čemer govori omenjena knjiga Miha Burgerja) pa dati prostor predvsem na ravni Državnega sveta (DS). Resnici na ljubo v DS z občasnimi tematskimi posveti to tudi že prakticira, a so ti (tudi resnici na ljubo) ves čas premalo publicirani. Morda ne brez razloga.
Ravno soočenje mnenj na teh nivojih, ob strpnem DIALOGU /pa tudi odkritih in iskrivih »brain-stormingih« , je pot za naprej in ne priseganje na vsevedne elite ali posameznike.
Najvidnejši predstavniki oblasti, naj bili po stari definiciji še iz Leninovih časov, kot avantgarda prepoznali zgodovinski trenutek časa, opozarjali na stranpoti in kazali smeri razvija, če se malce ironično navežem na Kardelja.
Intelektualne in druge elite (na primer prodorni, uspešni podjetniki) so v vsaki družbi pomembni in lahko koristne, če niso »monopolizirane« ali si celo uzurpirajo oblast. Problem »avantgard« v realsocialističnih režimih je bil ravno ta, da so bile ob siceršnjem sklicevanju na posebno poslanstvu v osnovi »samozvane«, ter so si v imenu ZGODOVINE (z veliko začetnico in kar metafizičnih dimenzij / kar je sicer značilno za religiozne ideologije) uzurpirale oz. »privatizirale« oblast – z vsemi družbenimi privilegij, značilnimi za razredno družbo. Torej ključni problem teh sistemu je ravno v DEMOKTATIČNEM DEFICITU. In ravno zaradi njega, prepad med vladajočimi in vladanimi, v bistvu ni bil odpravljen. In o njem lahko govorimo tudi danes pri nas. Po mojem celo o tatalitarističnih tendencah znotraj demokracije, kar sem tudi poskušal utemeljiti.
Več bom v knjigi v nastajanju: neki vrste recenziji na Milovan Đilasov Novi razred. To njegovo delo (ki je že davno pošla in naklada nekje »zgubila«) je žal še v vedno aktualno.
Ne domišljam, da imam nedvoumne odgovore. Znal pa bi (kot eventualni predsednik republike) izpostavljati in opozarjati na relevantne družbene teme ter odpreti prostor DIALOGU.
Za Svet stranke NS, 18. julij / ažuriran 15. avgusta 2022
sestavil kandidat za predsednika RS
Andrej Magajna