Deveti maj je v zgodovino zapisan kot dan zmage zaveznikov v drugi svetovni vojni. Zavezniki so takrat zahtevali od nacistične Nemčije brezpogojno kapitulacijo, in to se je tudi zgodilo. Naša povojna komunistična oblast je do zaveznikov igrala dvolično vlogo. Po eni strani se je pred svetom
prikazovala kot del zavezniških sil, mnoge sopotnike v NOB pa prikazovala ko »angleške agente«, kot vazale »največje imperialistične države« (»Staropravdaše« Ljubo Sirca, Angelo Vode, tigrovce, nekatere krščanske socialiste in druge …), ter jih na teh osnovah eliminirala iz političnega življenja, številne nasprotnike pa v boljševiški maniri tudi fizično likvidirala. Povojna Evropa se je še kako zavedala svoje pozicije povojne obnove, iz katere je nastala Evropska unija. Prav na ta dan leta 1950 se je začela Evropa povezovati in kasneje je bila ustanovljena prva predhodnica Evropske unije.
Danes je Evropa na preizkusnem tnalu, kot že ničkolikokrat v svoji zgodovini. Danes sta socializem in fašizem v vzponu, kot sta bila v negotovih tridesetih prejšnjega stoletja. Evropa danes je razdeljena: z juga in vzhoda vsak dan prihajajo ilegalni prebežniki s takimi ali drugačnimi razlogi, dogajajo se številni teroristični napadi, ki jih organizirajo te ali one teroristične skupine.
Krščanstvo je v svoji dvatisočletni tradiciji dodobra zaznamovalo današnjo Evropo. Danes je pod sedanjim papežem Frančiškom zbegana zaradi njegove odprtosti do prebivalcev drugih delov sveta, saj pod imenom »odprtih src« zagovarja sporno politiko odprtih meja. Čudimo se nad tako imenovanim vzponom desno populističnih strank, sočasno pa ne vidimo, da je temu tudi vzrok: kaotičen (in večinoma nelegalen) način sprejemanja ljudi iz drugih kultur v naš prostor, populacije, ki bi se veliko laže integrirala v arabske in muslimanske države. Novi socialdemokrati se sicer navezujemo na krščansko doktrino solidarnosti, vendar nasprotujemo načinu reševanja tega problema, kar smo izrazili tudi v svoji kritični izjavi ob podpisu Marakeške deklaracije.
Zato je v vzponu velika saga o enakosti, znotraj nje pa tiči njen antipod. Podobna je zgodba o angleškem izstopu iz evropskih povezav. Na ciničen način se danes govori o novi humoristični seriji iz Anglije, imenovani Brexit. V imenu vseh Evropejcev je ta cinizem smešnica, vendar bi morala biti resen opomin pred propadom odlične ideje povezovanja znotraj ene celine. Katastrofalen odnos do evropske povezave zelo moteča paradigma, ki bo izrisala zelo motno sliko Evrope, če le ne bomo spremenili odnosa do svoje prihodnosti. Evropa je bila sezidana na telo trdnih temeljih, prikazuje se jo pa kot leseno kolibo na živem pesku. To ne gradi spodbudne prihodnosti, ampak še bolj pospešuje otopelost državljanov.
Evropa je sedaj na preizkušnji, ali bo uspela bo uspela kot celota, ali pa bo razpadla na več ali manj faktorjev, ki bojo , ali pa ne, ustvarjali prihodnost. Zdaj moramo reči svoje na volitvah. To je hkrati naša pravica in dolžnost. Če tega ne bomo izpolnili, bomo še bolj otopeli in spet bomo pogubljeni, tokrat res za nedoločen čas.
Ljubljana, 8. maj 2019