Odprto pismo poslancem in medijskim hišam
Upali smo, da bo afera okoli dvojnega čivka poslanke DZ – zadeva »kopriva« – le odprla zelo staro anomalijo Slovenije v post-tranzicijskem obdobju : ekspanzijo lažnih profilov v službi politike, eno od dozdajšnjih, pravzaprav tabuiranih tem, in upali smo, da bo od nje tudi kakšna korist za demokracijo.
Zato tudi pozivamo državni zbor, da prouči in najde sistemskih rešitev, da se tovrstne anomalije odpravijo ali vsaj bistveno zajezijo.
Novi socialdemokrati smo na te anomalije opozorili (še pod predhodnim imenom naše neparlamentarne stranke: Krščanski socialisti Slovenije – Krekovi socialisti) že pred leti in to na različnih nivojih.
V dopisu datiranim z 5.2.2016 (priponka) , ki smo ga poslali takratnim poslancem DZ in medijskim hišam pa se torej nismo omejili le »sovražni govor« ; ampak izpostavili ravno kar se sedaj le (sprenevedavo) namiguje: da se stranke promovirajo tudi s pomočjo lažnih profilov tako imenovanih državljanov; za ta namen najemajo kadre in jih plačujejo
Bojimo pa se, da se bo vse ustavilo pri anatemiziranju poslanke zaradi dvojnega čivka in stranke, ki ji pripada.
Ob tem razvpitem dvojnem čivk profilu imamo spet opravka s tipičnimi dvojnimi merili, ko se na pranger pribija le ene, o mnogo hujših zadevah pa se molči oz. niti noče raziskovati.
Objave poslankinega dvojnika v medijih, same po sebi po sebi niti ne moremo uvrstiti v sfero sovražnega govora.
In kaj naj bi bile te »hujše zadeve« ? :
1.)
Glavni protagonisti sovražnega govora izhajajo ravno s strani avtorjev lažnih profilov.
Pravzaprav ne gre za avtorje brez imena, ampak lažna poimenovanja, ki prikrivajo identiteto. Očitno si z lažnim imenom in predpostavko, da se jih težko razkrije, upajo več pri blatenju svojih političnih nasprotnikov
Spomnimo se na simpozij o sovražnem govoru v Državnem svetu, pa razprav leta 2013 in 2016 v Državnem zboru. O, koliko prerekanj »kdo je bolj sovražen«, kdo uporablja bolj nespodobne izraze, a za sprejetje konkretnih predlogov, da se na tem področju naredi red, sistemsko preprečujejo zlorabe, ni bilo nobene politične volje.
2.)
Problem pa ni le nekulturno in sovražno besedičenje. V to sfero lažnih profilov sodijo celo kazniva dejanja, ki se ne procesirajo in sankcionirajo:
– kazniva dejanja iz področja nedopustnega blatenja oz. osebnih žalitev državljanov
– izražanja nestrpnosti in ponižujoče retorike do posebnih družbenih skupin;
– širjenja dezinformacij s ciljem diskretizacije posamezne osebe ali skupine.
V teh klopov zlorab je storilce sila težko identificira in sankcionirati.
Uredništva internetnih medijev administratorji oz. skrbniki različnih profilov ne opravljajo svojega dela in le redki razpolagajo z verodostojnimi podatki o pišočih. Za pridobitev podatkov o storilcih je potrebno pridobivati celo sodne naloge.
Vendar menimo , da bi se v veliki meri to dalo urediti, le če bi bila politična volja.
Svoboda in odgovornost ne moreta biti vsak sebi, ampak o v medsebojni soodvisnosti
Transparentnost pa bi moral biti imperativ pri vseh , ki s svojo besedo javno nastopajo – ne samo izvoljenih politikov ampak tudi na nivoju civilne družbe. Vedeti moramo kdo stoji za svojo besedo. Najmanj pa takrat , ko nekdo prestopi prag dopustnega – opredeljenega po ustavi, zakonu in sodni praksi.
Identifikacija storilcev, ki mora biti za žrtve in njihove zastopnike realno uresničljiva je predpogoj, da le ti dobijo svoje zadoščenje; storilci pa ustrezno kazen.
Postopki identifikacije storilcev so zapleteni in oteženi .Tisti, ki so se tega lotili v praksi pogosto rečejo: misija nemogoče.
Iskanje možnih rešitev, ki naj bi jih proučil tudi zakonodajalec:
– Uredništva spletnih medijev, ki ob objavah dopuščajo komentarje, priobčujejo državljanom članke / prispevke, jim omogočajo blog-strani strani in podobno, bi morali pridobiti verificirane podatke o njihovi identiteti (ime, priimek, rojstni podatki in naslov)
– Psevdonimi pod objavami, v koliko so dopuščeni, morajo biti uredništvih zavedeni u verodostojnimi imeni in naslovi
– Osebam, ki se čutijo prizadete mora biti dana možnost do ogovora na istem mestu in obsegu kjer je bila objava, v skladu že z znanimi ureditvami v medijski zakonodaji.
– Prizadete osebe in/sli njihovo zastopniki, ki menijo da je sovražni govor, diskretizacije in dezinformacije kažejo znake kaznivih dejanj smejo pridobiti podatke o storilcih in jih uredništva pri tem ne smejo ovirati. Vsak storilec mora za svoje besede tudi nositi odgovornost. Odgovornost za prikrivanje ali ne-sporočanje identitete pa morajo nositi tudi uredniki medijev.
Tudi prizadeti, ki uveljavljajo svoje pravice se morajo ustrezno identificirati.
– na mednarodnih socialnih omrežjih npr.: Facebook, Twitter, ipd., v katere je prijava enostavna, in ki od uporabnikov ne zahtevajo posebne verificirane identifikacije, bi morali v Republiki Slovenije uvesti sistem »vmesnikov«, ki prijaviteljem nalaga predhodno identifikacijo v Sloveniji. Ravno ti mediji so množična središča lažnih profilov, zavetišča sovražnega govora in tudi preko njih se vrši tudi propaganda političnih stranka za domače namene.
3)
Posebno področje, ki je še vedno neke vrste tabu tema pa je
uporaba lažnih profilov, ki ne nastajajo v civilni sferi ampak jih ustvarja etablirana politika
za namene politične propagande in / ali diskreditacije političnih konkurentov oz. nasprotnikov
Čeprav to področje morda sploh ni kaznivo, pa smo ga v tem dopisu še posebej podčrtali, saj gre vseeno za družbeno anomalijo oz. nedopustno družbeno prakso.
Dodatna obrazložitev:
Že nekaj časa se torej strankarska politična propaganda, tud si s pomočjo lažnih profilov – tako imenovanih državljanov – odvija na socialnih omrežij.
Ne delajmo si iluzij, da so družbena omrežja, to »carstvo internetne svobode« prepuščeno narodu. In da ne bi stranke oz. politični klani z vrha posegali tudi v ta vedno bolj razširjeni »bazični nivo demokracije«; posebno, ko se tiskani mediji srečujejo z vedno nižjo naklado.
Politične stranke vse po vrsti zanikajo, da bi spodbujale člane k odpiranju lažnih profilov, da bi to dejavnost celo same organizirale, ter da bi novačile oz. plačevale zunanje pomočnike/sekundante.
Ali pa je to resnica? Nam je jasno, da ni in tudi večini, a se o tem ne govori .
V omenjenem dopisu naše stranke iz leta 2016, (ki je tudi v prilogi) smo zapisali, da smo prišli informacij od samih najetih izvajalcev, uporabnikov lažnih profilov, ki so delali v volilnih štabih oz. po navodili tudi od doma in takrat bili celo pripravljeni spregovoriti.
Zanimivo, da s strani raziskovalnih novinarjev za pojasnitev oz. osvetlitev teh naših navedb takrat ni bilo interesa oz. menimo, da jim odgovorni uredniki tovrstno raziskovanje niso dovolili; kar kaže na sprego med strankami in mediji (tako imenovano četrto nadzorno vejo oblasti) So se pa opogumili danes, ko imajo opravka s sicer kulturno in omikano poslanko Alenko Jeraj.
Vsekakor se teh metod ne poslužujejo vse stranke; bolj te, ki imajo za to kadre in tudi finančna sredstva, saj ne gre le za angažma svojega članstva, ampak, kot rečeno tudi za najete »honorarce«.
Uporaba drugega imena, oz. sodobnih namišljenih imen ni vedno sporna. Psevdonimi so bili v zgodovini uporabljani na različni nivojih. Kreativne umetnice, so si zaradi spolne diskriminacije npr. ustvarila moška imena. Tudi kolumni v znanih medijih se nemalokrat »avtorizirajo« z izmišljenimi imeni ali pa so anonimni.
Tudi lobiranje ima dolgo zgodovino in ima dve plati. V demokratični Evropi in sploh pravno urejenih državah je to povsem legalno in regularna dejavnost. Drugo pa je prikrito lobiranje, povezano s korupcijskimi tveganji.
Sporno je torej novačenje.
In sploh to,kar je predmet tega dopisa: da stranke oz. politično interesni klani na prikrit način posegajo v sfero civilne družbe za svojo promocijo in diskreditacijo drugih.
Pravzaprav angažma članstva in simpatizerjev posamezne stranke, da se oglašajo v podporo le te ne bi smelo biti sporno. Določena ravnanja je le potrebno ločevati. Moralno sporno pa je če se skrivajo za lažnimi imeni in celo ustvarjajo polemike v katerih igrajo dvojne vloge. Njihovi »večkratniki« ustvarjajo občutek množičnosti, iz socialne psihologije javno psihozo v korist »našim« in škodo »drugim«.
Docela nesprejemljivo pa je, če ti lažni državljani posega v zakonsko nedopustna dejanja blatenja, pozivanja k nasilji, nestrpnosti do drugačnih opredeljenih v Ustavi.
Kar 7 strank iz registra ima že v imenu izraz oz. izpeljanke iz besede »demokracija«.
Na pravo in demokracijo pa se v programih praktično sklicujejo vse.
Ali smo dejansko prešli v demokracijo ali pod njenim plaščem skrivamo vso navlako preteklosti?
V enopartijskem sitemu so bile zadeve celo bolj transparentne. Večina je več ali vedela, da uredniško in propagitovsko politiko umerja partijska avantgarda. Po tihoma se je tudi vedelo, da se razvejana mreža uslužbencev in sodelavcev službe državne varnosti (za katero niti ne vemo ali je bila v celoti in kdaj razgrajena) uporablja na terenu za ustvarjanje javnega mnenja – s plasiranjem laži in insinuacij do nezaželenih »družbenih elementov«.
Zavedamo se, da se bo na vse pobudnike, ki zahtevamo red na tem področju vlile kritike o omejevanju svobode, a kot rečeno, zadeve kot se odvijajo v praksi sedaj (in to vedno slabše)
kažejo na očitno neravnovesje med svobodo izražanja in odgovornostjo za svoje besede
PREDLAGAMO:
Državni zbor oz. njegova matična telesa (predvsem odbor za kulturo in pravosodje)
pozivamo, da skliče tematske seje na to temo in naloži strokovnim vladnim strokovnim službam, da pripravijo zakonske podlage za ustrezno zakonsko regulativo.